Anita Volčanjšek, 16. 3. 2011

Ko si umetnik (ne)zavedno nadene podobo svoje kreacije

GRUMOVI NOMINIRANCI. Ivo Svetina: Stolp. Dramska pesnitev.

www.sxc.hu
Ivo Svetina je s svojo najnovejšo dramo oz. dramsko pesnitvijo, kakor Stolp podnaslovi sam, (vnovič) posegel v grško mitologijo in smelo združil dve fabuli. Preplet realnosti oz. dramske sedanjosti (časovno je drama locirana v čas francoske revolucije) in neke fiktivne zgodbe, ki jo literarna zdajšnjost ustvarja, se proti koncu čedalje bolj zlivata v celovito entiteto, kjer je meja »resničnega« zabrisana s permanentno infiltracijo fiktivnosti. Svetini za ogrodje tokrat služi življenje (in trpljenje) romantičnega pesnika Friedricha Hölderlina, ki si pod težo nesrečne ljubezni in občutka krivde ruši tostranski (umetniški) kronotop ter postaja fiktivnost (junak lastnega dela) sama. Stolp je resda nekoliko že poznana zgodba o ranjeni umetniški duši, svetovljanu in izobražencu, katerega stabilno psihično stanje je odvisno od moči notranjih občutenj. Ta na koncu docela prevzame podobo Hiperiona, protagonista enega izmed svojih del, ki pa ima tokom drame ravno tako poteze svojega stvaritelja. Hölderlin se transformira v lastni izmislek, lastno literarno kreacijo, seveda (p)ostane zunanjemu svetu tuj in nerazumljiv, celo nor in nevaren, in se zapre sam vase ter živi kot Hiperion. Domišljija je nadvladala resničnost; kot da je Hölderlin dokončno prevzel podobo svojega lika iz romana, se z njim poistovetil in spojil ter iz obdobja romantike prestavil v ero grških bogov in mitov.

Faktografsko natančno dramatik začrta in pelje tok Hölderlinovega življenja; v prologu beremo o njegovi nadarjenosti za glasbo, ki pa jo želi njegova mati zamenjati za bogoslovje in asketizem. Toda protagonist ni in ne more biti asket, želja po eksplicitnem ustvarjanju je premočna, in četudi se s tem izneveri materini prošnji, začne operirati z besedami, prične s pisanjem Hiperiona, nevedoč, da bo kmalu živel lastno umetniško stvaritev. Osebe iz njegovega romana se pojavijo že na začetku, ko vzporedno tečeta dva dialoga, zdajšnji in literarni, fiktivni. Hölderlin in Susette, nesrečna dvojica, nikoli docela realizirana in zaužita ljubezen, ter literarni personi Hiperion in Diotima, v kateri je umetnik projiciral lastne strahove, burna čustva in vso svojo bolečino. Tako je dialog »realnosti« zamenjan z izmenjavajočimi se monološkimi pasusi obeh žensk, resnične in fiktivne; struktura drame je inovativen pristop k že (po)znani temi ne docela udejanjene umetniške biti, ki filmsko briše bariere otipljivosti in stvarnega poteka dogajanja. Če je prolog še realistično izrisana uvertura, pa se vsi naslednji prizori izmenjavajoče odvijajo na dveh ravneh. Tok pripovedi je usmerjen na notranje doživljanje, na pesnikovo lirično občutenje vsega, tudi krvavega zunanjega (javnega) toposa. Francoska revolucija je obdobje, ko se je rušila nekdanja družbeno-politična podoba Evrope, okoli Hölderlina, romantika, pa se je počasi ustvaril zid. Teža čustev je premagala vse zunanje dogajanje in protagonista zaprla v brezizhodni stolp, kjer je – kakor pravi sam – doživljal celo redke radostne trenutke samote: »Stolp bil je moja trdnjava, tam živel sem kot izbranec, kralj in cesar … Nihče mi ni ukazoval, nihče od mene terjal …« Vendar pa mu stolp, generalno, pomeni nesvobodo in nezmožnost ustvarjanja, ki si ga še vedno tako želi.

V dramsko pesnitev uokvirjena pripoved o umetniškem doživljanju in izražanju se – v skladu s svojo formo in funkcijo – giblje med dvema prostoroma. Vidni in otipljivi svet 18. stoletja, ki ga je na filozofski ravni reflektiral Hegel, Hölderlinov znanec, in nevidni, metafizični prostor protagonista, umetnika, se vseskozi prepletata in na koncu postaneta eno. Splet okoliščin – nesojena ljubezen s poročeno Susette, izdajstvo in trdna vera v večni obstoj umetnosti in romantične vrednote – gradi vse večji prepad med realnostjo in (fiktivnim) pesniškim svetom. Junaka žene neustavljiva želja po znanju in odkrivanju resnice, ki jo, pregovorno in že nekoliko stereotipno, iščejo vsi poeti. Hölderlinova muza Diotima postane verodostojna preslikava Susette, tako jo, že rahlo neprišteven, zamenjujoč stvarnost z umetnostjo, naslavlja in v zvezde kuje junak sam: »Da sva eno, in moje pesmi, posvečene njej, so le razodetje Apokalipse!, edine resničnosti, ki jo je zmožen roditi naš svet – Ljubezni!« Hölderlin je romantik – v literarnem pomenu besede –, ki ga opajajo grški filozofi, ženska lepota in ideje o idealnem ustroju sveta. Ni pragmatik ali brezčutni vojak, ki bi se brezizrazno infiltriral v sredo revolucije; pred krvavostjo vsakdana se brani z mitologijo, večnimi besedami grških mojstrov in obenem (ne)zavedno piše roman o sebi in Susette. Ko je delo končano, se dokončno in za vedno transformira v svoj lik, ga živi; realne osebe so nadomestile umetniške kreacije in obstoječi zgodovinski prostor je zamenjan s fiktivnim; tistim, ki ga je ustvarila resnična oseba.

Svetina se s Stolpom svojevrstno pokloni umetnosti, hkrati pa lucidno kaže na njene pasti in (pre)večkrat – pod težo takšnih in drugačnih bremen – zamenjane poglede na realno stanje. Hölderlin je tragični junak, ki je svojo nesrečo, sprva terapevtsko, očiščevalno, ubesedil, vendar jo vnovič zaživel. Postati oseba lastnega domišljijskega sveta – kar, roko na srce, meji na blaznost – pa ni nič kaj romantično.
 
 
Povezava:

***
Festival dramske pisave Preglej na glas 2011 že šesto leto raziskuje drugačne pristope in načine prezentacije slovenske sodobne dramatike. Raziskuje nove dramske formate in uprizoritvene prakse, nudi platformo za izmenjavo izkušenj različnih uprizoritvenih umetniških profilov, z diskusijami, okroglimi mizami in delavnicami širi prostor teoretičnega premišljanja sodobne dramatike in afirmira bralne uprizoritve kot samostojni žanr.

Festivalsko dogajanje tradicionalno spremlja bilten, ki je l. 2011 prvič dostopen na spletnem portalu SiGledal. Ad hoc dogodke – predstavitve delavniškega dela, predstave, diskusije in bralne uprizoritve letošnjih nominirancev za Grumovo nagrado z raznovrstnimi prispevki spremljajo mladi pisci, predvsem iz vrst študentov AGRFT in udeležencev Šole ustvarjalne kritike in teorije.

Preglej na glas organizira Kulturno društvo Integrali, ki na področju gledaliških umetnosti raziskuje, afirmira in distribuira sočasno dramatiko – predvsem v smeri omogočanja pogojev za raziskovanja in preizkušanja skozi različne delavnice ter ad hoc projekte. Teoretični in kritični premislek krepi tudi s Šolo ustvarjalne kritike in teorije.
Nika Arhar, urednica biltena

Preglej na glas

Anita Volčanjšek, SiGledal, 10. 12. 2010
Župančič Zupančiču
Anita Volčanjšek, SiGledal, 9. 4. 2010
Koga je poljubil Livingston?
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 9. 2010
Za prgišče verjetnih obljub
abakus

je to fajn drama? če ja, zakaj. če ne, zakaj ne? za kaj gre? kaj se zgodi?

16. 3. 2011