Anita Volčanjšek, SiGledal, 24. 5. 2010

Imuni na uročitev

KRITIKA.- Potemtakem se – zaradi očitno gibajoče in prepustne beline sten – ponovno pojavi dvom o smotrnosti epsko urejene mizanscene.

Renato Jenček, Pia Zemljič /foto Daman Švarc

Victoria Benedictsson: UROK

V novi verziji Clare Bayley
Klasična igra

Prva slovenska uprizoritev.
Premiera 14. maja 2010, ogled predstave 20. maja.

Prevajalec: Jakob Jaša Kenda
Režiser in scenograf: Samo M. Strelec
Kostumograf: Leo Kulaš
Lektorica: Metka Damjan

Igrajo:
Louise Strandberg: Pia Zemljič
Erna Wallden: Lučka Počkaj
Henrik Ryberg: Tarek Rashid
Viggo Pihl: David Čeh
Gustave Alland: Renato Jenček
Lilly Wallden: Ana Ruter
Hišnica: Suzana Grau
Botilda: Jagoda
Ga. Knutson: Barbara Medvešček
Gdč. Knutson: Minca Lorenci
G. Moller: Igor Sancin
Poštar: Damjan M. Trbovc

Uprizoritev Uroka, videnega v četrtek, 20. maja, v Slovenskem ljudskem gledališču Celje bazira na tekstu iz 19. stoletja, napisanega izpod peresa mlade (Ibsenove) ˝fatalke˝ Victorije Benedictsson, v novo (tudi igrano) verzijo pa ga je zaobjela Clare Bayley. Režiser in scenograf Samo M. Strelec je na oder – naturalistično igro s podnaslovljeno zamejitvijo z epitetom ˝klasična˝  – postavil precej brechtovsko in s topološko umestitvijo v sedanji čas skušal aktualizirati vprašanja emancipacije, načeta nekje po obdobju romantike. Postavi pa se vprašanje, če ne bi Urok morda bolje funkcioniral s pridihom starinskega, četudi realističnega; masivnimi detajli fin de siècla, saj je téma pričujoče drame znana vsem filozofskim, literarnim in feminističnim krogom in tudi laika (po vseh javnih polemikah) ne uroči več.

Inscenacija se odvija pred očmi vseh nastopajočih, ki ob skupinskem vstopu na oder le-tega ne zapustijo več, temveč se – ob koncu prizora - po modelu epskega gledališča postavijo ˝na stran˝, ob steno in sprotno – tako kot publika – beležijo potek predstave. Četudi njihova prisotnost ne zmoti percepcije ˝odrskega dogajanja˝, pa je preoblačenje pred gledalčevimi očmi dolgotrajno in nepovezano; v oči zbodejo plastične (četudi skoraj nevidno bele) posode za perilo in dejstvo, da je slačenje prav osnovnošolsko ne-skrito za telesi ostalih (preobleke nepotrebnih) nastopajočih.

Predstava ni eksperiment, vnos V-efekta z namenom zavedanja iluzije; Urok iluzijo o iluziji razblini šele z (četudi samo) dvakratnim – na koncu – odprtjem vrat na belih granitnih stenah, ki do te točke vzbujajo vtis – zaradi vseh integriranih epskih elementov – neprehodnosti oz.  neprepustnosti. Kljub (še po odmoru) scenskemu preoblikovanju, ki ga pred nami naredita dva mojstra, iluzija o natančno premišljeni asketizaciji prostora in videzu brezizhodnosti izgine zaradi protagonistkinega vstopa v ˝nevidne˝ sobane, kar zasenči želeno porušitev pregrade med odrom in avditorijem. Potemtakem se – zaradi očitno gibajoče in prepustne beline sten – ponovno pojavi dvom o smotrnosti epsko urejene mizanscene.

Znotraj v belino odete konfiguracije interierja se nahaja barvno diametralno nasproten fotelj, središče pariške dnevne sobe, kamor sta postavljena prvi (glavni) in zadnji del dogajanja. Okoli njega so nameščeni zapornicam (kakršne opazimo na letališčih ali v vrsti pred bančnim okencem) podobni ˝odlagalni˝ stebrički, ki uspešno služijo predvsem kot sedeži ali pa mestoma aludirajo na spolnost (o čemer igra navsezadnje sicer precej implicitno govori), medtem ko se – očem vseskozi vidnim - posodje ter nekaj hrane prinaša in odlaga nazaj na tla ob zadnjo steno.

Soba navzven ne oddaja videza svobodomiselnosti – kar glavni lik Louise (Pia Zemljič) vsekakor je -, saj nekaj na tla nacentriranih tujejezičnih knjig še ne pomeni z močjo emancipacije prežete intelektualne sfere, s svežino naprednega mišljenja (in delovanja) jo napolni – poleg že omenjene – še Erna (Lučka Počkaj). Zemljičeva blesti v sicer znakovno precej oklesteni predstavi, kjer se prej dokaj napeta atmosfera ob menjanju scene - ko se dejanje zgodi v deževni Skandinaviji - sprevrže v  zbanalizirano situacijo vaških okolišev, kjer ne manjka lovskih trofej in stereotipnih gostilniških karirastih vzorcev. Vseskozi je umirjena, premišljena, izobražena ženska, ki ustvarja suspenz z usodno zaljubljenostjo v slikarja Gustava Allanda (z vsem egoizmom in odkrito nečimrnostjo ga upodobi Renato Jenček); vmesni ˝pobeg˝ v rodno skandinavsko ustrezno (tudi gibalno natančno) opremi z vso bolestjo in nestrpnostjo strastne ženske, ki si želi nazaj v sončni Pariz.

Njuna kratkotrajna (predvsem verbalno) močna romanca, ki na Louise deluje kot urok, zasenči vse ostale like, tudi nenehno potovanje protagonistkinega polbrata Vigga (David Čeh) ter njegove zaročenke Lilly (Ana Ruter) in pestro ljubezensko preteklost že omenjene slikarke Erne. Slednja je sicer v Počkajevi študiji ponosna in uspešna emancipiranka, katere življenje se je po razpadli zvezi z usodnim Allandom sprevrglo v vegetiranje s Henrikom (Tarek Rashid), vendar je njena funkcija (dobre prijateljice in duhovite sogovornice) podrejena Lousinemu iskanju srečne ne-večne ljubezni in čustvenim (a mestoma suhoparnim in patetičnim) dialogom med zaljubljencema.

Kostumi Lea Kulaša se sicer –barvno – integrirajo v prostor, vendar najbolj zmoti slogovna (mešanica all stark, korzeta in mrežaste jopice) neurejenost Erne, ki – ob svojem statusu uveljavljene slikarke – že izžareva neko prefinjenost in ˝etno˝ eleganco, ne mladostniško iskanje stila.

Urok je razdeljen na dva – scensko in situacijsko – drugačna pola, svetova zase. Pariz versus Skandinavija nosita različne ljudi; slednji v drugem delu sploh ne pridejo do izraza oz. dajejo jasen vtis zgolj prehodnega Louisinega življenja, ki se bo tako ali tako spet kmalu nadaljevalo v veselem pariškem okolišu (zakaj bi se potlej izpostavljali), Pariz pa nosi zgolj težo ljubezni in trpljenja, ki ga Louise konča precej predvidljivo - s samomorom. Žal se publike z Urokom ne da uročiti; za to bi bila potrebna tudi kvalitetnejša in poglobljena adaptacije prvotne dramske predloge.

 

Povezave:

Victoria Benedictsson

Anita Volčanjšek, Tjaša Plazar, SiGledal, 19. 4. 2010
Ona ne trpi ... ona ČUTI bolečino
Anita Volčanjšek, SiGledal, 23. 4. 2010
Vražje premetena mladež
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 5. 2010
Iščoč Ernesta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 12. 2010
Möderndorferjeva žlahtnost
Anita Volčanjšek, SiGledal, 12. 9. 2010
Peter Božič ponovno med nami
Anita Volčanjšek, SiGledal, 6. 5. 2010
Grobnica za kulturni razvoj
Cveta Novak

Po taki kritiki (ja, prebila sem se skoznjo, vse do bridkega do konca) komada gotovo ne bom šla gledat. Če je to bil kritiški namen, je dosežen, čestitam! Cveta

24. 5. 2010