Zala Dobovšek, 2. 4. 2012

Priklic imaginacije in odgovornosti

Med besedilom in uprizoritvijo: zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z.i. znašli v oblačku tobačnega dima.

Foto: Primož Ekart

Avtor: Simona Semenič
Režiser
: Primož Ekart
Dramaturginja
: Simona Hamer
Nastopata: Branko Jordan in Iva Babić
Produkcija
: Zavod Imaginarni

***
Med besedilom in uprizoritvijo zgodbe o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z.i. znašli v oblačku tobačnega dima je navzoč izjemen magnetizem, medsebojna privlačnost, kjer se vsebina in uprizoritvena forma pomešata v eno samo enoto, sinhron skupek, ki zapelje v redko gledališko izkušnjo. Pisava Simone Semenič je odraz trdne avtonomne dramske drže, celo tako zelo, da lahko rečemo, da je kot avtorica predloge očitno vstavljena v režisersko/režiserjevo misel. Dramski tekst je namreč večplastna pripoved, mreža didaskalij, opisnih momentov in tankočutnega portretiranja protagonistov (roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z.i., Truplo, Mornar). Polzeča navpična naracija funkcionira kot poezija, drsenje replik je gibko, melodično in jasno izčiščeno, tempiranje loka do dramskih zapletov pa izvršeno s posluhom, ki ne ugaja le bralcu, pač pa tudi (in predvsem) izvajalcu. Osrednji lik Mornar, tudi pripovedovalec in moderator »gostije«, je pozicioniran večnamensko; kot usmerjevalec dogajanja, razlagalec situacij, zlasti pa iniciator obiskovalčevega imaginacijskega potenciala. Skratka, njegova pojava je izjemno servilna, pri čemer se na zanimivem terenu znajde njegova mrežna identiteta. »v tej drami je sedem likov, eden izmed sedmih likov sem jaz / jaz, sedmi lik v tej drami, stopim pred vas, spoštovano (zahodno) gledalstvo, stopim pred vas s pipo v roki / jaz, sedmi lik v tej drami, nimam nobenega imena, sem brezimni lik, takorekoč neznanec«

Mornarjev značaj ni le zmuzljiv, tudi njegovi narativni prehodi so nenadni, zato je karakter temu primerno izjemno fleksibilen. Branko Jordan, ki nastopa v aktualni uprizoritvi v režiji Primoža Ekarta, to mnogoterost značajev docela obvlada, prehaja med spogledovanjem, ugajanjem, pa vse do neosebnih ali ciničnih intervencij oziroma prekinitev vzporednega dogajanja – izpovedovanja Trupla. »utihne / čaka / utihne in čaka zato, ker je igralska zvezda / zato ker si to lahko privošči / zato ker boš, velecenjeni, željno čakal njeno naslednjo besedo / željno in brez diha / vendar truplo ne spregovori / tam stoji in gleda vate / z dvignjeno glavo in mogoče«

Ekart je izvršbo gostije umestil v zasebni prostor, ki je na eni strani sicer poln zgodovine in zasebnih momentov, a za gledalca/obiskovalca tako rekoč povsem nov, do neke mere tudi abstrakten. Obedovalni prostor je izčiščen vsakršnih odvečnih ali motečih rekvizitov in zvočnih kulis, tisto, kar sproducira najgloblji učinek, je bržkone bližina in neposredni stik med izvajalcema in šestimi gosti, posedenimi za masovno jedilno mizo. Zanimiv obrat v dogodku je tudi ta, da tokrat gosti za spremembo ne ostanejo anonimni, še več, zapis njihovega imena jim že pred začetkom sugerira mesto njihove udeležbe.

Iva Babić v vlogi Trupla (»to truplo je nekoč bilo živ lik, nekoč, preden je končalo v obari, ki jo bom postregel med nocojšnjo gostijo,« pravi Mornar) pooseblja niz identitet, ki se »oglašajo« onstran in imajo kot preminule še zmeraj veliko povedati; zaradi tovrstne metafizične konotacije učinkujejo kot vrnjen odmev družbene slabe vesti, pometene pod preprogo. Prvoosebne zgodbe, v katerih smo »iz oči v oči« soočeni s posledicami uničujoče diskriminacije do žensk v deželah, kjer je ženska še vedno prototip za poceni delovno silo, belo blago in subjekt brez kakršnih koli pravic in dostojanstva, ponujajo vpogled v psihične globine zavrženih, ubitih, posiljenih in psihofizično maltretiranih žensk. »dragi gledalec, če nisi vedel do zdaj, potem zdaj ni več dvoma, da imaš pred sabo truplo / čez nekaj replik ti bo jasno, da je to vzhodno truplo / v tej drami zahodnih trupel ni, samo vzhodna / (če kaj takega, kot je vzhodno truplo, sploh obstaja)«

Simbioza med preciznostjo dramske pisave in njeno pretresljivo interpretacijo med gledalcem in akterji ustvarja izjemno senzibilno gledališko razmerje, ki ga redko srečamo v kanonskih scenskih dogodkih. Zato je občutek soodgovornosti trenutnega stanja sveta –o katerem prek zlitja simbolike in povsem dokumentarnih vnosov spregovori Simona Semenič – neizogiben;  je nekaj, kar je tako zelo kolektivno, da zmore seči in podrezati tudi v najbolj slučajnega ali anonimnega posameznika. Liki, ki so tako rekoč vzeti iz aktualnega sveta, hkrati pa virtuozno speljani na izmišljeni teren, so figure, s katerimi se ponuja razgrnjena in razločna vivisekcija aktualnega razkola med vzhodno in zahodno Evropo, med statusnimi, poklicnimi in finančnimi prepadi, religioznimi ekscesi in političnimi zdrahami. »ta imena, ki jih našteva truplo / ta imena, ki so truplo / to naštevanje lahko gre v neskončnost/ in to nama je jasno, velecenjeno spoštovano občinstvo / a ne, da nama je jasno / in potem je to prevelika poanta«

Obred Gostije nas ne le sooči z odgovornostjo in nujnim oblikovanjem stališč do trenutnih globalnih politično-kulturnih polarizacij. Tako imaginarni gosti kot tudi mi smo povabljeni, da prebavimo tisto, kar smo zakuhali. Da morbidno »povečerjamo« obaro s truplom in tako dobesedno sprejmemo ter ponotranjimo posledice svojih dejanj in še bolj nedejanj. 

TSD

Katja Čičigoj, SiGledal, 26. 5. 2012
Gledalec kot gost
Zala Dobovšek, 5. 2. 2008
Ob prvi obletnici portala SiGledal
Sprašuje: Zala Dobovšek, 23. 3. 2008
Intervju na gugalnici: NEJC GAZVODA