Varja Hrvatin, 26. 9. 2021

Zgodba, ki je umetnost sploh ne potrebuje

Mestno gledališče ljubljansko, Veliki oder, Ivana Sajko NEKOČ SE BOVA TEMU SMEJALA, režija Anja Suša, premiera 28. 9. 2021.
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Ljubezenski roman prepleta globine raznovrstnih, dolgoletno stkanih in nakopičenih internaliziranih stanj znotraj kolektivne dinamike partnerskega odnosa. Njuna zgodba je skupna, vendar individualizirana. V tej zgodbi ni dogodkov, ki prelomijo, vznemirjajo ali determinirajo, to je zgodba o trajnostnem performansu konfliktov, ki nikakor ne pridobijo vokaliziranega glasu in dialoga, saj so zadušeni z neizbežnostjo omejujočega vsakdana, s terorjem pravil, pričakovanj in državljanskih dolžnosti.

Besede, besede, besede – so orožje, s katerim se vojskujeta Ona in On. Besede, besede, besede – so njuna umetnost, ki jima še preostane, ko se z umetnostjo ne moreta preživljati več. So monodramsko gledališče, ki ga preigravata drug z drugim, v scenografiji svojega izpraznjenega razprodanega doma, z rekvizitom otroka, v kostumografiji rabljenih oblek iz druge roke in v režiji razmer, ki jih kuje sodobni kapitalizem. Domena njune realnosti so besede, čeprav jih drug drugemu nikoli ne izrečeta. Vsaj ne zares, ne tako, da bi bile (u)slišane. Besede razmetavata kot umazane lonce, mečeta jih kot plesnive smeti in izpraznjene steklenice vina, cuzata kot izčrpane bančne račune in vpijata kot potne kapljice sramu izparelega dostojanstva. Drug v drugega, mimo drugega, brez drugega. Besede bruhata in razdajata do točke brez povratka, kjer ostajajo le še tišine, tišine, tišine.

To zgodbo pišejo sosedje, novinarji in znani politiki; zgodbo o levih kaviar socialistih, ki se kot pijavke prisesavajo na davkoplačevalski denar; zgodbo o nezaposljivosti prekvalificiranih humanistov, ki ne morejo konkurirati na trgu dela; zgodbo o lenih boemih, ki jim zjutraj ni treba vstati in lahko spijo do poldneva, namesto da bi si poiskali pravo delo, ne pa hobi. To zgodbo piše Ivana Sajko sosedom, novinarjem in znanim politikom navkljub. Ker to zgodbo živimo bolj ali manj vsi in ker to igro igramo po neskončnih levelih vse do smrti. Dokler nas ne izčrpa, zmanjka, porabi. Ampak če bi vsi ti – bolj ali manj vsi – pisali to zgodbo, bi to vseeno zmeraj bila ljubezenska zgodba. Ker se z zagonetnostjo ljubezni srečujemo prav vsi in ker ljubezen ponuja molčeče odgovore na vsa vprašanja. Ker je ljubezen v svetu, kjer se da kupiti prav vse, za zdaj še brezplačna in ker kljub cinizmu in patetiki ljubezen sestavi, kar se razbije.

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

Anja Suša, MGL, Nekoč se bova temu smejala, Ivana Sajko

Povezani dogodki

Varja Hrvatin, 26. 10. 2017
Refleksija: Hitchcock