Mednarodni festival Prix Marulić je namenjen starim besedilom, nastalim pred letom 1921, pred začetkom radijskega oddajanja. Od 14. do 19. maja 2022 se bo v tekmovalnem programu zvrstilo kar enainštirideset radiofonskih del pretežno iz Evrope, sodelovale pa bodo tudi radijske igre iz Avstralije, Kanade in Irana. Iz kategorije radijska drama se je v predizbor uvrstilo šestnajst del, kratkih form bo trinajst, dokumentarcev pa dvanajst. Posebnost festivala je tudi poslušanje iger na različnih ambientalnih prizoriščih, ki jih je v mestu Hvar veliko.

Program Ars je poslal tri igre in vse so se uvrstile v tekmovalni program, kar je za slovensko radijsko igro velik uspeh. Igri Bratonski pil in Medeja … bom postala bosta konkurirali v dramski kategoriji, Glas šakala pa v dokumentarni.

Bratonski plin

Zgodba o Bratonskem pilu je nastala okoli leta 1724. Ivanu Škafarju, čigar zapis je izhodišče zgodbe, jo je pripovedoval Štefan Pivar (1861–1948) iz Bratoncev. Kristusovo znamenje, med domačini znano kot Bratonski pil, sta po pripovedovanju pred davnim časom postavila oče in sin iz Bratoncev, ker sta ju Kristus in törniška Mati božja rešila pred grozno smrtjo. V napeti radijski kriminalki nastopa junaška hči Katica, prav tako spretna in močna kot sin iz ljudske pripovedi. V pristni prekmurščini zgodba zveni avtentično, v njej gre za življenje in smrt, storilci zlih dejanj pa bodo pravično kaznovani, kot ljudskim zgodbam tudi pritiče.

Združevanje poetične preprostosti jezika z žanrom groteskne kriminalke, ki ima dejansko tudi zgodovinske vire in se navezuje na našo dediščino, me je očarala. Očarala me je čudovita zračnost v mrki atmosferi. Izraznost besedila je ponujala to, kar začutim na nekaterih slikah Toneta Kralja, ob branju Olge Tokarczuk, v usidranosti v zemljo Miška Kranjca ... Logična posledica sočnosti nekega drugega časa, ki v nežni krhkosti in grobi surovosti nespremenljivo obstaja tudi danes, je bila, da smo igro posneli zunaj studia: zdelo se je, da bodo samo živi, tako zunanji (gozdni) kot notranji (hladne stene, lesena stopnišča) prostori lahko zaživeli z besedilom. Da kri ni voda, začutiš tudi, ko skupina igralcev, katerih korenine segajo v Prekmurje, zvadi besedilo v tem živem in melodičnem jeziku. Ko se igralec, četudi te ne pozna, odzove na snemanje, ker gre za jezik, domač jezik. Upodobitev je klicala k sintetiziranju ustvarjalcev, pogledov, različnih zvočnih in glasbenih prvin, da bi zajela košček tega čudeža, ki je naš svet: v vsej svoji lepi in grdi šokantnosti, v vsej svoji krhkosti in trdnosti.

Ana Krauthaker - režiserka

Avtorica igre Tamara Matevc, dramaturginja Vilma Štritof, režiserka Ana Krauthaker, tonska mojstra Sonja Strenar in Matjaž Miklič, skladatelj in izvajalec glasbe Janez Dovč, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, v vlogi pripovedovalca Evgen Car, Škafarof Tinek Vladimir Vlaškalić, Katica Anita Gregorec, Oštarjaš Ludvik Bagari, Nori lapec Blaž Šef in Župan Jožef Ropoša.

Medeja … bom postala

Radijska igra Medeja … bom postala je prirejena po manj znani različici Medeje, enem najbolj razvpitih ženskih likov iz grške mitologije in v antiki priljubljenem motivu pesnikov. Najpogosteje uprizarjana je bolj znana grška, Evripidova, latinska, manj znana in zelo malo uprizarjana, pa je Senekova. Veljala je v glavnem za neuprizorljivo, leta 2014 je doživela prvo slovensko uprizoritev v ljubljanski Drami z Natašo Barbaro Gračner v glavni vlogi, ki igra izdano, zapuščeno in izgnano, čeprav detomorilko Medejo, tudi v radijski igri.

Medeja … bom postala ima že ugledno festivalsko zgodovino, saj je bila lani nominirana za nagradi Prix Europa in za BBC Audio Drama Awards.

Ko sem pred leti videla Natašo Barbaro Gračner na odru v vlogi Senekove Medeje, me je tako prevzela, da sem si zaželela Medejino zgodbo prenesti v radijski eter. Zanimala me je brezpogojna ženska vdanost ljubljenemu moškemu in ta tanka linija, ko se ljubezenska strast zaradi razočaranja spreobrne v maščevanje, divji požar, ki lahko uniči celotno vesolje. Razmišljala sem, kakšno življenje ima ženska, če je zapuščena, zaprta in med tujci osamljena ter osovražena; če jo zapusti njen moški, ki se iz strahu vda, postane lutka v rokah ljudstva; če ji nihče ne ponudi zaščite, ker vsak skrbi za svojo dobrobit; in všečnost vsem (ali vsaj večini). In če Seneka kot stoični filozof Medeji pripisuje iracionalnost, jo jaz peljem skozi emocionalne nevihte, notranjo akcijo, uničujočo vokalnost do odločitve, do povsem racionalne kritike družbe in egoističnega sveta.

Špela Kravogel, avtorica koncepta in režiserka

Senekovo besedilo je prevedla Jera Ivanc, za radijsko priredbo je poskrbela Saška Rakef. Igrala sta še Radko Polič - Rac in Primož Pirnat. Avtor glasbe je Boštjan Gombač, glasbeno dramaturgijo je prispevala Darja Hlavka Godina, lektorica je bila Tatjana Stanič. Dramo so posneli tonski mojstri Sonja Strenar, Matjaž Miklič in Tristan Peloz ob asistenci Nejca Zupančiča.

Glas šakala

Poetični dokumentarec Glas šakala je doslej prejel še več priznanj: lani posebno omembo na festivalu Prix Italia, nominacijo na festivalu Prix Europa, ustvarjalna ekipa pa je prejela še priznanje RTV za izjemne oziroma nadpovprečne delovne dosežke v preteklem letu. 

Unikatna produkcija združuje akademsko raziskavo s poezijo in filozofijo. Ta umetniški radijski program, narejen po novinarskih standardih, je izstopal s svojo sofisticirano uporabo zvoka. S prepletanjem besedila, pesmi, terenskih posnetkov in arhivskega gradiva ustvari radijsko igro o okolju, ki preseneti poslušalca, obenem pa predoči precej kočljivo znanstveno temo. S težkimi vprašanji se spoprime v počasnem, čutnem programu, ki poslušalcu pusti čas za refleksijo in razmislek o zapletenih idejah. Sijajen primer tega, kako lahko zvok in glas naslikata poetično sliko brez uporabe čopičev in barv.

Žirija festivala Prix Italia

Režija radiofonske dokumentarne igre Glas šakala je bila v rokah Saške Rakef, ki je v sodelovanju s Tino Kozin napisala tudi scenarij zanjo. Glasbo podpisuje Bojana Šaljić Podešva, za zvočno oblikovanje je poskrbel Matjaž Miklič, za dramaturgijo pa Pia Brezavšček. Terenska snemanja, ambienti in učinki so bili v domeni Matjaža Mikliča in Martina Florjančiča. Besedilo so interpretirali Barbara Krajnc Avdić, Vesna Jevnikar, Blaž Šef, Nataša Živković, Aleksander Golja in Ivan Lotrič. V besedilu so poleg pesmi Tine Kozin uporabljeni še pesmi Toneta Škrjanca, Jureta Detele in Voja Šindolića ter odlomek iz knjige Jakoba von Uexkülla. Strokovna sodelavka pri projektu je bila Petra Veber, kot znanstveni sodelavci pa so pri projektu sodelovali Sebastijan Lamut, Miha Krofl in Tomaž Grušovnik.