Radijska ekipa je ustvarila senzibilno sodobno radijsko igro, ki nagovarja vsakogar izmed nas. V radijski igri se je preizkusila ista igralska zasedba kot v drami, postavljeni v lanski sezoni Mestnega gledališča ljubljanskega.

Avtor drame Ivor Martinić se sprašuje, ali imamo pravico do spremembe, čeprav z njo prizadenemo svoje bližnje, ki se potem znajdejo v negotovosti. Njegovo besedilo ni dramsko, saj v njem ni konfliktnih situacij, je bolj refleksija nečesa, kar je ostalo za razdrto oziroma zapuščeno družino, v njej pa se ne pojavi in ne spregovori prav tisti, ki je odšel. Razkrijejo se človeške slabosti, krhkost odnosov in nemoč tistih, ki ostanejo. Vse obvladuje strah pred življenjem in strah pred spremembami – tako pred neizbežnimi (ločevanje otrok od staršev, staranje, smrt) kot pred tistimi, za katere se odločimo sami (nova zveza, selitev v tujino). Deluje kot nekakšna refleksija, kjer bi se vsak od zapuščenih ljudi rad postavil na svoje mesto, pa še ne vedo, kako in kam.

Tako intimno besedilo z le štirimi igralci, kjer se vse zgodi v eni noči v istem prostoru, je kot ustvarjeno za intimen medij, kot je radio. Režiser Alen Jelen ga je postavil marca lani v Mestnem gledališču ljubljanskem z isto zasedbo, ki igra v radijski igri: Boris Ostan kot Janko, Bernarda Oman kot njegova nekdanja žena in mati njunega sina Paola, ki odhaja, odide in se v drami sploh ne pojavi, Iva Kranjc Bagola kot njegova nova mlada žena in Lara Wolf kot nesojena članica družine, saj jo je Paolo pred odhodom, po nekaj letih zveze, zapustil.

Režiser Alen Jelen je povedal: »Pri tem besedilu me je pritegnilo to, da gre za antidramo. Na nek način se med protagonisti sicer veliko dogaja, a v resnici se nič ne zgodi. Ni akcije, so besede, veliko besed in ena dolga preteklost. To je tudi zgodba o smrti, odhajanju in naši nemoči. Gledališko in radijsko uprizoritev sem gradil z besedami junakov, ujetih v prazni restavraciji in poskušal z zvokom ujeti življenje in prihodnost v kaosu zunaj, na cesti, v mestu, letališču in v dežju, ki neusmiljeno pada, tam nekje pa v poplavah umirajo ljudje.«

Dramaturginjo Vilmo Štritof je očarala preprosta moč tega besedila, saj se začne kot običajen, vsakdanji pogovor ob pripravah na družinski dogodek, potem pa postopoma razgalja vse globlje razpoke in strahove v vseh, ki so zastali v nedorečenem stanju ob odhodu svojega bližnjega. Gledališko besedilo je na radiu potrebovalo le nekaj zgostitev in krajšav, ne da bi mu bila s tem odvzeta moč. Zdaj še bolj neposredno spregovori poslušalcu in se dotakne njegove notranjosti.

Dramsko besedilo je prevedla Diana Koloini, glasbena oblikovalka je bila prav tako kot v gledališču Darja Hlavka Godina, ki je asketsko poudarila in podprla čustveno atmosfero. Za ton je poskrbela mojstrica Sonja Strenar.

V Sloveniji sta bili do sedaj uprizorjeni dve besedili Ivorja Martinića: Drama o Mirjani in tistih okrog nje (2005) in Ko je otrok bil otrok (2015), obe v MGL. Že s prvo igro Drama o Mirjani in tistih okrog nje (2005) je segel prek meja Hrvaške in že v začetku postal del širšega mednarodnega prostora. Igro, ki govori o tem, kaj in koga pusti za sabo nekdo, ki se odloči oditi iz neke skupnosti, je napisal še pred odhodom v tujino, natančneje v Barcelono, kjer zdaj prebiva, njegove drame pa so uspešno uprizarjane v širšem španskem jezikovnem prostoru in tudi na evropskih odrih.