Pri Hlevarjevih
razkriva, da je svet lahko skrajno brutalen in grd. Primitivni svet nima kančka sočutja ali empatije do sočloveka. Na svetu so ljudje, ki nikoli niso bili deležni ljubezni, nežnosti ali zaščite; nasprotno, pogovarjajo se samo s klofutami. Neznosno je, ko se bes primitivcev zliva na nemočne in mentalno prizadete, ki so v primitivnem svetu le družbena sramota in breme.

Pri Hlevarjevih
razkriva, da primitivni posameznik umsko in razumsko ni zrel, da ni zmožen razmišljanja ter artikulacije. Primitivni posameznik z lahkoto in brez slabe vesti odvzame vse pravice mentalno zaostalemu posamezniku. Svet primitivizma je skrajno pust in nevaren, to je grob svet. Primitivizem je zarodek vsakega zla.

Pri Hlevarjevih
razkriva, kako nevarni sta lahko duhovna beda in omejenost. V besedilu se razgalja, kje je duhovna retardiranost hujša od duševne. »Stanovanjska skupnost« zaostalih je pekel ali prostor mentalne in duhovne votline. Strašna je podoba sveta, ki je oropan »nadgradnje«, podoba sveta brez kulture, izobrazbe, humanosti, duhovnosti …

Pri Hlevarjevih
razkriva resnico o ljudeh brez jezika. Besede oz. fraze, ki jih uporabljajo Hlevarjevi, so »posnemanje jezika« in ne govorjenje. Vse, kar izrečejo, je »naučeno«. Njihov govor je le poskus artikuliranja razumskih procesov. Skopost besednega zaklada je dokaz, da razumskih procesov skorajda ni. Ljudje, ki se izražajo s par stereotipnimi frazami, so verbalni pohabljenci. Verbalna nemoč je izraz duhovne nemoči.

Pri Hlevarjevih
pokaže, da pavze niso samo zamolčane resnice ali čas za razmislek, preden se kaj izreče. Dolge pavze pri Hlevarjevih so popolna praznina. Izpraznjenost. »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo" (Evangelij po Mateju 5,3) … Blagor tistemu, ki lahko ustavi možgane in je zmožen biti kot krava v hlevu, ki strmi v eno točko in prežvekuje seno. Človek, ki zmore samo nekaj mehaničnih gibov, ki je brez duhovne kontemplacije, je oropan najbolj človeške dimenzije, in to sta razum in sposobnost refleksije.

Pri Hlevarjevih
nam odpre brezno, čigar dno je zapolnjeno s svetom, ki ga lahko poimenujemo »človeška puščava«. Pust je svet, ki si prizadeva zgolj za polne trebuhe, potešeno spolno slo, materialne dobrine in za »čisti obraz«, ki mora biti čist samo na videz. Žalosten je svet, ki se sklicuje na izpraznjene krščanske fraze, izgovorjene in interpretirane iz ust nekega priučenega duhovnika. Človeški material z dna »človeške puščave« se lahko oblikuje kot glina, čaka na manipulacijo. Zmanipulirani človeški material je lahko sila nevaren. V njem prebiva zarodek fašizma, rasizma, nacionalizma, primitivizma, anarhizma. Že izid lokalnih volitev lahko napove razkroj družbe. Niti zavedamo se ne, kako usodno pomembni sta zrelost in razumnost človeka.

Pri Hlevarjevih
lahko pokaže, da je vsak posameznik soodgovoren za vse, kar se dogaja. Vendar: kaj pomeni posameznik, s katerim se ni mogoče sporazumevati, posameznik, ki ni zmožen dialoga, ki ne razume in si ne zna razložiti najbolj preprostih človeških mehanizmov, kaj šele kompleksnih družbenih procesov. Pomembnosti izobrazbe, kulture, razgledanosti in vsesplošne nadgradnje vsakega posameznika posebej se zavemo šele v času družbenega razkroja (v času kriz, razpada sistemov, vojn). Ko se tega začnemo zavedati, je – žal – že prepozno.

Pri Hlevarjevih
spoznamo, da se osebna nesreča in nezadovoljstva multiplicirajo in širijo kot virus. Vsaka klofuta zaboli kot usodni udarec. Bolečina je močna in išče nov subjekt. Subjekt, ki trpi bolečino zaradi udarca, preda svojo bolečino drugemu subjektu – z močnejšim, dvojnim udarcem. Tudi ta udarec išče nov medij. Življenje postane nepretrgano pretakanje besa in bolečin z enega subjekta na drugega.  

Pri Hlevarjevih
spoznamo človeška bitja, ki so refleksna bitja. Njihova predvidljivost je pretresljiva. Kako zahtevati odgovornost od človeka, ki se ravna samo po instinktu? Kako ga kaznovati za storjeni zločin? Kako mu razložiti, da je naredil napako? Kako mu svetovati, da se izboljša?

Pri Hlevarjevih
srečujemo žensko, ki je mati, soproga, gospodinja, solastnica majhne kmetije, bogaboječnica, ki se najbolj boji sovaščanov in župnika. Hlevarjeva bi bila rada dobra, rada bi bila zgled, rada bi imela otroka, ki bi bil sposoben nositi breme majhne kmetije. Hlevarjeva bi rada vse izboljšala, popravila, očedila. Izboljšuje s klofutami, popravlja s kričanjem, čedi s trpinčenjem lastnega (»defektnega«) otroka. »Jest sem use tuko nardiva, kukr sm znava. Nč nam tuhtova, de sm kj narobe nardiva, toj čist res.«

Pri Hlevarjevih
srečujemo moškega, ki je oče, soprog, gospodar, solastnik majhne kmetije, bogaboječnež, ki se najbolj boji sovaščanov in župnika. Tudi Hlevar bi bil rad dober in bi bil rad zgled in bi imel »enega fletnega fantka«, ki bi mu delal družbo in pomagal pri delu na kmetiji. Rad bi imel naslednika, ki bi podedoval, kar je ustvaril … Ko razgalimo njegovo bit, spoznamo, da Hlevar pravzaprav ne pogreša zdravega otroka, temveč pogreša družbo, ki bi zakonsko dovolila »odstrel« vsakogar, ki ni zdrav ali je kaj zagrešil. Njegov moto je: kazen mora bit’. Rad deli nasvete in rad sodi, ko kdo zagreši napako. Edini jezik, ki ga Hlevar obvlada, je represija.

Pri Hlevarjevih
srečujemo Beppi, deklico, ki je fizično in duševno zlorabljana. Njeno telo in duh sta zatirana. Beppi je otrok s posebnimi potrebami. Kljub svoji mentalni prizadetosti se počasi osamosvaja. Posameznik, ki ji ponudi vsaj malo pozornosti, jo osvoji. Žalostno je, da Beppi doživi akt/proces osvobajanja prek človeka, ki jo zlorablja. Kljub temu je edini, ki ji kupi denarnico, jo pelje v gostilno, ki ji naroči limonado. Gostilna je za Beppi prostor uveljavljanja njene človeške entitete. Prek mučnega procesa odraščanja Beppi počasi oblikuje svoj jaz, poskuša oblikovati svojo voljo in ji uspe na koncu drugega dejanja artikulirati svoje stališče: »Ne kr odit, tukej bit …« V družbi, ki jo oblikujejo taki, kot so Hlevarjevi, ni prihodnosti za take, kot je Beppi. Že najmanjši poskus artikulacije lastne volje ali želje je povod za najbolj drastično kazen. V družbi Hlevarjevih tudi Beppi ne more biti dobra. Kako bi lahko postala dobra, če sploh ni nikoli spoznala, kaj pomeni biti dober.

Pri Hlevarjevih
srečujemo Seppa, moškega, ki se kot moški uresniči skozi Beppi. Sepp v družbi z Beppi – prvič pelje žensko z mopedom, prvič pelje žensko na sejem in v gostilno, prvič lahko naroči ženski limonado in klobaso v gostilni. Vendar tudi Sepp ni dober, saj tudi z njim nihče ni bil dober. Vodi ga refleks. Če sploh razmišlja, razmišlja s spolovilom. Izbere si psa, ker edino psa lahko komandira. Si izbere žensko s posebnimi potrebami, kajti samo taka ženska se mu ne upira. Sepp se sploh ne zaveda, kaj počne z otrokom, ki ne more odločati o sebi.

Pri Hlevarjevih
spoznamo Hlevarja, Hlevarjevo, Beppi in Seppa, nebogljene posameznike, vsak nesrečen na svoj način, ki si ne morejo niti pomagati niti kaj spremeniti zase in za druge okoli sebe. Njihove namere so zmeraj dobre, ne vedo pa, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Upajo, da so v rokah nezmotljivega Boga, ne zavedajo se pa, da je tudi On že zdavnaj dvignil roke od njih.

Pri Hlevarjevih
razmišljamo o vprašanja najbolj bistvenega pomena. Kaj je temelj vseh osebnih in družbenih problemov? Ali je posameznik aktivni ustvarjalec družbe, če je na njenem robu? Ali je marginaliziran posameznik sploh pomemben? Kako se lahko posamezniku pomaga, da se dvigne in da postane družbeni dejavnik? Kako se lahko družba razvija? Kaj je pomen človeške sreče? Kaj je smisel človeškega obstoja? Ali je socialna beda posledica duhovne bede ali pa je duhovna beda posledica socialne bede? Kaj je človečnost? …

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 15864 kb)