Urška Brodar, 2. 10. 2014

Izrazna moč dialekta

Prešernovo gledališče Kranj, Franz Xaver Kroetz PRI HLEVARJEVIH, režija Eduard Miler, premiera 2. oktober 2014.
Foto: Arhiv Prešernovo gledališče Kranj
Foto: Arhiv Prešernovo gledališče Kranj
Foto: Arhiv Prešernovo gledališče Kranj
Foto: Arhiv Prešernovo gledališče Kranj
Foto: Arhiv Prešernovo gledališče Kranj
Foto: Arhiv Prešernovo gledališče Kranj

Pogovor z dramatikom Franzom Xaverjem Kroetzom ob premieri Pri Hlevarjevih v Prešernovem gledališču Kranj, 2014


Gospod Kroetz, v nekem intervjuju za welt.de ste dejali, da gledališče ni več družbeno relevantno. V zadnjem času pa se pogosto uprizarjajo vaša zgodnja gledališka besedila in spremljajoči gledališki listi pravijo, da ravno zato, ker so družbeno relevantna. Ali gre pri tem pravzaprav za relevantnost ali prej za pričakovanja, ki so z družbenimi spremembami drugačna?

Z avtorji kot so Peter Weiss, Heiner Kipphardt ali Rolf Hochhuth je imelo gledališče jasno družbeno ostrino. Z novim ljudskim gledališčem (Sperr, Faßbinder, Kroetz itd.) se je ta linija nadaljevala. Zdaj takšno gledališče ne obstaja več, ker je politično gledališče mrtvo.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ste bili tudi politično aktivni, lahko kot politik kaj narediš glede slabih življenjskih razmer? Ali je bolje, da v svojem poklicu poskušaš narediti vse, kar lahko? Kakšne so vaše izkušnje?

Pisatelj vedno stoji z eno nogo v politiki, tega ne more spremeniti. Tako je bilo tudi z mano in mojim delom.

Kot vaši vzorniki so pogosto omenjeni Marieluise Fleißer, Bertolt Brecht in Odön von Horváth, pisali so ljudske igre in posodobili ta pojem. Kako to, da ste se takrat odločili za ta specifičen žanr?

To je prišlo pač tako, ker sem pisal ljudske igre in ne drugih. Ko začneš pisati gledališko besedilo, ne razmišljaš o tem, kakšen žanr boš uporabil. Pač pišeš in tako potem steče vse samo od sebe.

V Kranju uprizarjajo vaše Hlevarjeve, gre za malo mesto na katoliški predalpski periferiji z močnim dialektom in tega nameravajo govoriti tudi v uprizoritvi. Pisali ste v bavarskem dialektu, kaj je za vaše pisanje pomenil dialekt, kaj je izražal? Kakšen je bil vaš odnos do provincialnosti?

Če pišeš prozo ti ni treba pod nujno pisati v dialektu. Če pa - kot jaz - pišeš ljudske igre, potem se dialekt ponuja sam od sebe, ker ljudje pač govorijo v dialektu, vsaj tam, kjer se moje igre dogajajo, na Bavarskem ali Tirolskem - kot na primer Hlevarjevi. Moje izkušnje s “provinco” so mnogotere, svoje zgodnje otroštvo sem preživel na spodnjem Bavarskem (v Simbachu na Innu), kasneje sem bil veliko v Lienzu (na vzhodnem Tirolskem). Zdi se mi prima, če v Kranju govorijo močan dialekt. Nič ni bolj groznega od mojih iger v kakšnem knjižnem jeziku.

V Hlevarjevih načnete temo marginalizacije, prizadet/normalen, star/mlad, ženska/moški, žival/človek, vas/mesto, reven/bogat, otrok/odrasel itd. in s pomočjo zaostrenih usod prikažete družbene anomalije, v katerih živimo. Kako jih lahko spremenimo? Z izobraževanjem? Dandanes se npr. skupnost LGBTQ bori s podobnimi predsodki.

Ne vem, kaj s tem mislite, me tudi ne zanima. Hotel sem povedati malo zgodbo, ki sem jo deloma izvedel iz časopisov in deloma doživel sam na vzhodnem Tirolskem. Nič drugega.

Albert Einstein je nekoč rekel: “Dve stvari sta neskončni, vesolje in človeška neumnost, ampak glede vesolja še nisem čisto prepričan.” V Hlevarjevih liki pogosto uporabljajo reke, ki med vrsticami zrcalijo njihovo neumnost, preprostost, njihove predsodke, opravilno nesposobnost. Ali jezik omejuje duha?

Moji liki niso neumni. Njihov jezik je izraz pokrajine, dela, religije, kulture. In deluje zelo natančno.

Kaj zmore ljubezen?

Nimam pojma, vprašajte zaljubljenca.

Ste si mogoče ogledali kakšno od novejših uprizoritev Hlevarjevih v nemško govorečem okolju, npr. v gledališču Deutsches Theater v Berlinu, kjer je Bepi igrala “duševno prizadeta” igralka. Kaj menite o tem?

Uprizoritve v Berlinu nisem videl, ampak ideja se mi zdi pa prima. V svojih lastnih uprizoritvah sem vedno angažiral prizadete ljudi, bolj so avtentični in niso tako zlagani kot normalni. Čudovite Hlevarjeve sem videl na Dunaju v Akademietheatru in napete v Stuttgartu (skupaj s 3D), zelo lepe v Atenah. Ampak zdaj imam za dlje časa dovolj Hlevarjevih ...


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 15864 kb)

PGK, Eduard Miler

Povezani dogodki

Žanina Mirčevska, 2. 10. 2014
Pri Hlevarjevih …
Urška Brodar, 17. 6. 2019
Pogovor z režiserko Anjo Suša
Urška Brodar, 21. 3. 2019
Nekaj ljudi išče srečo na malem odru
Urška Brodar, 20. 2. 2015
Kdo je komu kaj dolžan?