Zgodba je prišla sama.
Čakala sem polet za Ljubljano na nekem letališču… Čakala sem kar nekaj ur… Na sedežu je bila odvržena številka revije Marie Claire… Nikoli ne berem te revije… Zdolgočasena, odprem revijo… Zagledam fotografijo neke ženske… Preberem naslov: ”Izpoved pobegle seksualne sužnje”… Začnem brati … Intervju s gospodično Sreypov Chan iz Phnom Penha, glavnega mesta Kambodže, je dolg, pretresljiv, nagnusen, razburljiv… Zvem, da jo je lastna mati prodala kot šestletno punčko,… da jo je preprosto oddala nekemu bordelu pod pretvezo, da bo delala kot služkinja… Sreypov Chan je zdaj enaindvajsetletna ženska… Pred parimi leti je zbežala iz bordela… Bordelska mafija jo še danes išče… Na vprašanje: ”Kako prisilijo otroke, da sodelujejo?”, gospodična Chan reče: ”Preprosto. Če nočejo sprejeti gosta, če brcajo, jokajo ali so neprijazni, dobijo čili”… ”V usta?”... ”V mednožje”… Iz članka zvem, da je Kambodža znan kraj za pedofilski seks turizem in da pravzaprav to ni nič novega, da mednarodna skupnost to dobro ve in da vse kar lahko humanitarne organizacije naredijo je to, da poskrbijo za otroke od 3-10 let ki umirajo za aidsom…
Listam revijo naprej... Imam cmok v grlu?... Ne…
Naletim na barvno fotografijo: lepa, temnopolta indijka z žarečimi zelenimi očmi v čudovitem sariju… noseča… nasmejana… srečna… Članek govori o surogatnem materinstvu v Indiji... Za par tisoč dolarjev lahko neka druga ženska rodi vašega, genetsko 100%-nega, otroka… Vse je legalno… Občine in mesta, ki imajo klinike, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, so med najbolj razvitimi… Industrija cveti… Indija povečuje svoj bruto nacionalni dohodek med drugim tudi s pomočjo te ”industrije”… 
foto Žanina Mirčevska
Listam revijo naprej…Pomislim: Ali bi šla tudi sama v to, če bi si želela otroka?... Če ne drugega, bi vsaj prispevala pri razvoju Indije, a ne?… Pa še vsi so srečni, a ne?… Ne… ne… Rajši imam psa… Pomislim na psičko Malo-grofico, ki bi jo rada posvojila… Vem, da moram počakati še 20 dni na izvide serološkega testa… Ali bo test negativen?... Brez tega papirja jo ne smem posvojiti in pripeljati v EU... Še 20 dni pa bo vse jasno…
Razposojena punčka, ki je med mojim branjem že pol ure skakala med sedeži, se spotakne in pade. Jogurt, ki ga drži v roki, se raztrešči in poškropi tudi moje hlače. Punčkina mati se afektirano oglasi: ”Jesus Christ, what are you doing Marry!”…
Brišem jogurtne packe in pomislim kako nesramno pisan je ta svet… Končno dočakam bording… Punčka Marry in njena mati ostaneta na letališču… Očitno potujeta v drug kraj… čakata na svoj polet… V letalu pomislim: Kje je zdaj Marry?... Jesus Christ, where is now Marry?...
Nekaj dni kasneje začnem pisati LUKNJO… Odločim se, da enemu od likov dam ime Merry… Takrat se je rodila Marija Richter… Zdaj vem… Z njenim nastankom sem podzavestno hotela le zastaviti vprašanje: ”Marry, where is now Jesus Christ, Marry?“... Najdem konec besedila?... Marija z otrokom v naročju, dan pred Božičem stoji na robu okna, obrnjena s hrbtom proti prepadu…
Zaključim zgodbo… Pomislim, morda je treba ”srce parajočo” zgodbo še zapakirati v neko dramaturško formo… Zakaj?... Le zato, ker forma pritegne pozornost… včasih bolj kot bistvo besedila… Ne… Tokrat naj bo brez dramaturških domislic… Svet je nesramno pisan… to je že dovolj… življenje gre naprej…