Za dramatiko Ödöna von Horvátha so značilne čistost, enostavnost in prepričljivost. Njegova dramska besedila so dovršeno artikulirana, tako v strukturalno-dramaturškem kot v idejnem smislu. Socialna tematika je rdeča nit njegove dramatike. Horváthove zgodbe so komunikativne in pristne, cinične in zabavne, natančne in lucidne. Večna aktualnost njegovih besedil izhaja predvsem iz njegovega poznavanja človeške narave in družbenih mehanizmov, ki se v zgodovini človeštva nenehno reciklirajo. Za Horvátha je značilen poglobljen pogled na posameznika in družbo.
Drama Kazimir in Karolina vsebuje vse zgoraj omenjene značilnosti Horváthovih del. Kljub temu da je zgodba jasno umeščena v prvo polovico 20. stoletja, tudi danes nagovarja občinstvo na zelo aktualen in sodoben način. Na prvi pogled deluje besedilo precej lahkotno in preprosto, deloma tudi populistično, hkrati pa nenehno zarezuje v samo bistvo – je nepretenciozno in razbremenjeno vsake premočrtnosti, obenem pa osupljivo natančno v vsakem pogledu.
Drama Kazimir in Karolina je bila napisana leta 1932 – v času največje depresije in rojstva fašizma. Tedanja kriza je bila vsesplošna in globoka. Ni šlo le za brezposelnost, temveč za skrajno revščino in lakoto. Ljudje in njihov pogled na stvari so bili pod diktatom praznih trebuhov, bili so v nenehnem strahu pred negotovo prihodnostjo, v depresiji in brezizhodnosti. Človeštvo je imelo za sabo izkušnjo 1. svetovne vojne, slutili pa so že grozote nove prihajajoče vojne. Negotovost v ozračju je bila stalnica. Drama govori tudi o tem, da slabo gospodarsko stanje vpliva na vsa področja življenja, tudi na medčloveške odnose. Kriza je pravi čas za testiranje človeškosti v človeku. V krizi se pokažejo pravi obrazi in dejstva. Kriza je natančna napoved ali prerokba prihodnosti.
Avtorjeva prva lucidna poteza je umestitev dogajanja drame Kazimir in Karolina v čas Oktoberfesta, pravzaprav v čas festivala veselja. Horváth je čas dramskega dogajanja izkoristil za kontrapunkt družbenemu mraku. Oktoberfest so bakanalije – čas razbrzdanega veseljačenja, ko odpovejo vse zavore, ko se sprosti vse, kar je iracionalnega v človeku, ko posameznik osvobodi zverino v sebi, ki jo nenehno skriva in kroti v času »treznosti«. Prav v tem času je možno narediti natančno vivisekcijo psiholoških stanj, ki rišejo družbeno pokrajino in usmerjajo družbene tokove.
Druga mojstrovina Horváthovega besedila je prikaz mikrodrame posameznikov, skozi katero avtor naslika globalno krizo družbe. Ne oriše le ekonomske krize, temveč zelo nazorno tudi moralno in vsesplošno duhovno krizo, obenem pa na subtilen način prikaže razloge in posledice globalnega razpada.
Horváthovi liki so po navadi vsakdanji mali ljudje. Avtor nam nenehno poskuša pokazati, da je zmotno mišljenje, da je posameznik žrtev izključno družbenih tokov. Na luciden način dokazuje, da je prav ta mali človek edini soustvarjalec družbenih tokov. Zaradi svoje soodgovornosti je pristal tam, kjer pač je.
(Iz gledališkega lista uprizoritve)