Nina Šorak, 24. 9. 2013

Praznovanje drugič

Dnevniški zapis z vaj za predstavo Praznovanje po besedilu Harolda Pinterja. Režija Matjaž Zupančič, Prešernovo gledališče Kranj, premiera 27. 9. 2013. – Na prvi pogled je Praznovanje kratek in enostaven tekst, a ko se lotiš odrske postavitve, neprestanega polnjenja praznih besed in premorov s pomeni, vidiš, kot se rad pošali Matjaž, zakaj je Pinter dobil Nobelovo nagrado.
:
:

foto: Mare Mutić

Tišina je za Pinterja bistven, integralni del predstave in zelo pogosto vrhunec njegove rabe jezika. Uvedel je poseben način uporabe tišine s prekoračitvijo dolžine pavz. V resnici se je le bolj približal rabi pavz in tišine, ki jo prakticiramo v realnem življenju. Pavze so seveda veliko daljše, kot je to dovoljeno znotraj odrskih konvencij. »Življenje je kaos, umetnost je red,« kot je rekel Matjaž na uvodni vaji.

Alja Predan je za gledališki list napisala: »Izrazito značilna je »pinterjevska pavza«. Gre za praznino v dialogu, med katero teče podtekst, in na njenem koncu se spet pojavi tok misli. Tišini pa sta za Pinterja dve: ena se zgodi, ko ni več česa povedati in je treba pognati nov tok misli, druga pa je hrupna tišina. Nekje je takole pojasnil to obliko besedne prekinitve: »Sta dve tišini. Ena, ko ni izgovorjena nobena beseda. Druga, ko je uporabljen slap besed. Tak govor sporoča nekaj o govoru, zaklenjenim pod njim. To je njegova referenca. Govor, ki ga slišimo, je znak tistega govora, ki ga ne slišimo. Je nujen odvod, nasilna, zvita, tesnobna ali posmehljiva dimna zavesa, ki ohranja tisto drugo na svojem mestu. Ko nastopi prava tišina, sicer še zmerom slišimo odmev, a smo bližje razgaljenju. Govor lahko razumemo tudi kot nenehno zvijačo za zastiranje golote.«

Pri pavzah se tema kar izgubi. Nekdo začne govoriti in občutek imaš, da bo povedal monolog, pa se ustavi. Neka misel mu prekine tok misli in hitro konča. Tišina je na drugi strani povedna, govori sama zase. Sama vsebuje celotno zgodbo. Govori jo brez besed. Poleg tega se pa v tem tekstu soočimo še s premorom, ki znotraj prizora naredi luknjo, nastane lahko tudi iz dolgčasa in razmišljanja, katero temo bi še lahko odprl.

Na kakšen način delamo cezure? Pomembno je, kako stavek zazveni v svojem pomenu. Delanje cezur je ustvarjanje ritma predstave. Uporaba tišin in pavz je nesprejemljiva, če niso zapolnjene z nekim občutkom. Izogibati se moramo avtomatizmu, mehanski uporabi. Do česar pa hitro pride, ko popusti koncentracija igralca. Eden od igralcev mi je pred kratkim omenil, da je to besedilo, predstava, ki jo delamo, zelo zahtevna ravno zaradi tega. Na prvi pogled je Praznovanje kratek in enostaven tekst, a ko se lotiš odrske postavitve, neprestanega polnjenja praznih besed in premorov s pomeni, vidiš, kot se rad pošali Matjaž, zakaj je Pinter dobil Nobelovo nagrado.

PGK, Matjaž Zupančič, Harold Pinter

Povezani dogodki

Nina Šorak, 25. 9. 2013
Praznovanje tretjič
Nina Šorak, 27. 9. 2013
Praznovanje še zadnjič
Nina Šorak, 26. 9. 2013
Praznovanje četrtič
Nina Šorak, 23. 9. 2013
Praznovanje prvič
Nina Šorak, 23. 9. 2013
Praznovanje prvič
Nina Šorak, 11. 4. 2019
Strah pred resnico
Nina Šorak, 13. 12. 2012
Vabljive formule