Pinterjeve tišine, pavze in premolki, o čemer sem pisala včeraj, so hkrati tudi tisti, ki ustvarjajo ritem predstave. Zato se na vajah konstantno pogovarjamo o tem, kako moramo biti pozorni na mešanje ritmov, da lahko vzpostavimo realistično dihanje predstave. Hkrati pa moramo biti pri njihovi uporabi neprestano pozorni na to, da ta tekst ne prenese prevelike teže, patosa, drame. Luknje in praznine preveč radi polnimo ravno s temi občutki, kar pa ne spada v našo predstavo. Pri Praznovanju so včasih luknje in praznine znotraj teksta tudi zgolj zaradi dolgčasa in ničesar drugega. 

S tišinami in pavzami smo se zato začeli igrati. Podaljševali smo jih, krajšali in s tem iskali pravi ritem celote. To delo me je spomnilo na filmsko montažo, kjer rezi ali pa puščanje izjave, da odzveni, ustvarjajo ritem in pomen same zgodbe. Prizori šele s pravilno montažo tišin dobijo svojo moč. Bistveno je, da smo pozorni no to, da podtekst ne odzveni v prazno ali da se ga ne povozi.

Vedno znova se vračamo k motivacijam. Kaj je tisto, kar me premakne? Vsak nemotiviran, avtomatiziran premik, beseda, premolk je na odru prazen. Motivacija, podtekst je tisto, kar daje meso predstavi. Pa naj gre za kakršno koli akcijo, ki jo igralec izvaja na odru. Dejstvo, da je na odru, to od njega zahteva. Matjaž je na neki vaji in tudi v intervjuju za gledališki list rekel: »V življenju si lahko privoščiš občutek, da ne veš, zakaj živiš; ko pa se igralec med predstavo začne spraševati, zakaj je na odru, gre lahko samo še dol.«