Delamo Pinterja, eno izmed njegovih zadnjih del, in že ob pogledu na tekst smo se soočili z njegovo specifiko. V dramaturški razčlembi sem zapisala: »Pinter situacije in like za svoje igre navadno pobira iz sveta, ki ga obkroža, zato ti niso vedno eksplicitni. Sam pravi, da se mu življenje ne zdi eksplicitno. Naše osebnosti so preveč kompleksne, da bi se jih dalo preprosto formirati, etiketirati. In od tod prihaja stil pisanja, ki je značilen za Pinterja. Preprosto opazuje ljudi okoli sebe, posluša dialoge in to je tisto, kar potem zapiše. Pinterja ujamete, ko prisluhnete okolici. Zanimajo ga predvsem ljudje, ki so se odločili za nekomunikacijo.« In tu naletimo na prvi režijski izziv. Kako to redkobesednost in nelogično sosledje besed, dialogov, pogovorov, ki so daleč od opisnega podajanja zgodb, pripeljati na oder kot živo materijo. Kako z na videz skromnim orisom likov skozi besede narisati ozadje, skrito dno ledene gore, ki se skriva za vsakim posameznikom.

In tako smo se lotili. Skozi branje in ustavljanje skoraj pri vsaki repliki posebej smo počasi zarisali ozadje likov, kar so igralci iz vaje v vajo gnetli in vse skupaj na koncu spravili v pravo formo. Tu nikogar nismo posebej izpostavili. Vsak prinese svoje življenje za mizo, in s to vsebino reagira na okolico. Bolj nas je zanimalo vprašanje nizanja samih replik. Bistveno je, da se izognemo suhemu podajanju, da se ne ujamemo v prazni izgovarjavi. Vsaka replika se namreč igra z dvoumnostjo, povsod zadaj stoji Pinterjeva angleška forma vzvišenega, vljudnega in nesramnega hkrati. Veliko se pogovarjamo o tem 'angleškem', kaj pomeni, ko te s svojim stilom obnašanja lahko na vljuden način poniža, ti pove, da si zanj debil. Skozi vaje vedno znova iščemo načine, kako spraviti to energijo ven, da se kaže v njihovem vsakdanjiku, kot je večerja na praznovanju obletnice poroke.

Igra je polna skrivnosti, kar je lahko odličen material za gradnjo odnosov med liki. Več kot je zamolčanega, bolj me zanima, kaj je tisto, kar se skriva zadaj. Matjaž je enkrat na vaji poudaril, da je pri ljubezenskih trikotnikih najbolj zanimivo to, da nihče natančno ne ve, kako so razdeljene skrivnosti. In to je nek bazični občutek ob pogledu na Praznovanje. Bistven del Pinterjevih tekstov se ukvarja ravno z uporabo tišine, pavze in premora. Celo poimenuje jih različno, da je ločnica med različnimi uporabami tišin jasna. A o tem več jutri.