Nina Šorak, 13. 12. 2012

Vabljive formule

Mestno gledališče ljubljansko, Simona Semenič UBIJ ME NEŽNO, režija Zala Sajko, premiera 13. december 2012.

foto: Barbara Čeferin

Simona Semenič, avtorica besedila Ubij me nežno, ki je nastalo po scenariju Frančka Rudolfa za istoimenski film Boštjana Hladnika, je likom in njihovim dialogom pridala duh najbolj vabljive formule – začinila jih je z žanrom telenovele. Liki, ki sestavljajo zgodbo, so postavljeni v medsebojne odnose prav po pravilih telenovele in njihovi dialogi zvenijo podobno kot tisti, ki jih poslušamo v mehiških nadaljevankah. Tega uspešnega formata se danes loteva večina medijev, televizija ga preigrava tako pri svojih dnevnikih s podajanjem novic vsakdana kot pri resničnostnih šovih.

Večina meni, da o telenoveli ve vse. In takoj ko se postavimo v to pozicijo, je naš pogled nanjo skorajda zaničevalen; kljub temu pa ni tako enostavno navesti najpomembnejših estetskih lastnosti telenovele. Za oporo pri raziskovanju vsem tako poznanega žanra sem si pomagala s člankom Leva Krefta Melodrama in telenovela. Kot zvrst fikcijske pripovedi je telenovela v resnici povezana s tradicionalnim načinom pripovedovanja zgodbe, kot proizvod kulturne industrije pa je bolj tržno blago kot umetniško delo tradicionalne vrednosti.

»Če telenovelo obravnavamo kot še en primer televizijske komercialne množične kulture, ne moremo pojasniti trdne vezi telenovele s kontinuiteto tradicionalne, že predindustrijske plebejske in popularne kulture in estetike. Kot vse druge množične ali medijske umetnosti je telenovela ''fragmentarna, zbrkljiva, večkratna'' in ponuja preproste zgodbice, ki imajo značilne lastnosti, na primer: moralni red, razkazovanje čustev, soodnosno poosebljanje, obnova družinskih vezi, nelinearni tip pripovedovanja, številni stereotipi in klišeji in še mnogo drugih« (Kreft 2005: 102). Telenovela je v primerjavi s sodobnimi umetniškimi deli kulture veliko bolj podobna tradicionalnim umetniškim delom kot pa večina avantgardnih ali postmodernih naslednikov.

Telenovela se kot najuspešnejša formula predvaja v najbolj gledanem televizijskem času, igralci in igralke, ki v njej nastopajo, so pravi zvezdniki in spodbujajo oboževalce, da vneto sledijo njihovim zgodbam. In kar je najbolj značilno za telenovelo: vedno ima jasen, moralen zaključek. Vedno nas sooči s štirimi slavnimi čustvi, to so strah, navdušenje, sočutje in smeh. Vse to se zgodi znotraj prepleta vedno istih štirih značajev, ki tvorijo osnovni dramski zaplet. Za osnovo telenovela potrebuje naivno dekle, okoli katere se zgodi vsa drama in preobrazba, ko na koncu s pomočjo ostalih ravno ona zablesti v svoji najlepši in čisti luči. Vedno ji ob strani stoji prijateljica-zaveznica, ki večinoma deluje iz ozadja, v resnici pa je njen vpliv zelo močno prisoten. Seveda imamo tu alfa samca, najbolj zaželenega moškega, s katerim kot gledalci trepetamo, da mu bo končno uspelo v miru omrežiti srce in dušo naše lepe naivke. In jasno, tu se vedno pojavi zlobni lik, ki je vzvod za celotno dramo in ustvarja prepreke najiskrenejši ljubezni glavnega para. Skrivnost uspeha formata pa je tudi mešanica različnih žanrov. Znotraj serije ene same sezone se dotikamo tako značilnosti melodrame kot tudi kriminalke. Močno so prisotne teme ljubezenske drame, vedno pa so vključeni tudi komični elementi, ki sproščajo napetosti zgodbe. Kreft poleg naštetega poudari še štiri ključne značilnosti, ki so po njegovem mnenju najpomembnejše za estetski študij telenovele: vsakdanjik, dialog, estetska privlačnost in zaključek.

Pri vsakdanjiku se ustavi predvsem zato, ker je binarno nasprotje zgodovine. Zgodovina predstavlja urejen tok vzorcev in posledic, vse je obrnjeno k smiselnemu in vrednemu smotru, ki terja žrtvovanje posameznikov in njihove sreče na nekem drugem, ideološkem nivoju. Zgodovina sili v vprašanja nacionalne svobode, emancipacije človeštva, k napredku. V vsakdanjiku, ki je osnova zapletov telenovel, pa gre za primarne medčloveške odnose (družina, ljubezen, prijateljstvo, sosedstvo), osebna sreča in sreča tistih, ki jih ljubimo, pa se kažeta kot glavni smoter.

Zelo specifičen in značilen je seveda dialog, ki ga Kreft že takoj preimenuje: »Ko bi hoteli biti natančni, bi morali reči, da je dialog kot najpomembnejša sestavina pripovedi telenovele bolj dia-pathos kot dia-logos, saj vpleta izraze čustev v vseh vrstah jezika od običajne govorice do slikovitih krajin, od gestičnega izrazja do glasbene spremljave, z vzbujanjem vzajemnega čustvovanja igralk in igralcev, gledalk in gledalcev« (Kreft 2005: 103). Glavni pomen pripovedi ni v vzvišenih sporočilih. Moč je v izrazu najglobljih čustev. Vzpostavi se občutek intimnosti v odnosu med pripovedjo in občinstvom. Igralci – osebe, ki se pojavljajo v zgodbi – so popolnoma zatopljeni v svoje življenjske tokove in igrajo, kot da gledalec ne obstaja (absorbcija), gledalci pa se na drugi strani vedejo, kot da ne bi vedeli, da brez sramu vstopajo v intimni svet drugih (voajerizem). Kombinacija absorbcije in voajerizma je tisto, kar naredi vstopanje v intimnost moralno sprejemljivo. To je voajerizem brez greha, socialno in kulturno avtoriziran greh.

Kot tretja značilnost se nam ponuja tipična estetska privlačnost. Gre za specifično strategijo, ki vabi z vsemi mogočimi privlačnostmi, z obiljem čutnega, z ustvarjanjem nenehnih napetih prekinitev, zaradi katerih se gledalec oz. gledalka ne more odtrgati od zgodbe, magnetizma in spektakularnosti. Estetski učinki so pretirani, a hkrati ključni za formo.

In na koncu pridemo do bistvenega – zaključka. Telenovela ima zaključek, njena pripoved pride do obveznega izida, tj. spopada med dobrim in zlim v razmerjih vsakdanjega življenja. Red je znova vzpostavljen, dobri prejmejo zaželeno srečo, zli prejmejo kazni. Po strastnem in zapletenem potovanju skozi različne stopnje spektakularnih dogodkov in odnosov pridemo v vsakdanji svet, ki je spet pomirjen in zadovoljen, usklajen z našimi moralnimi predstavami. Že Diderotova zamisel o naravi človeka govori o tem, da je treba strasti sprostiti, če hočemo doseči naravno moralno ravnotežje. Sporočilo zaključka pa je jasno: osebna sreča ne sme biti žrtvovana zaradi kake višje kulturne vrednote, vključno z denarjem in oblastjo. Pot do osebne sreče pa vključuje zvestobo lastnemu sebstvu, čustvom in strastem. Tu imajo primarno vlogo družinske in osebne vezi med posamezniki in posameznicami.

Ubij me nežno sestavljajo točno te ključne sestavine, ki privabijo gledalca. Liki so postavljeni v prave medsebojne odnose, dialog je večinoma bližje dia-pathosu kot dia-logosu, hkrati pa je prisotna tudi nenehna menjava žanrov, ki gledalca zasipajo z že pretiranimi estetskimi užitki. In ti užitki so tako vedno manj užitki. Vse skupaj namreč vodi v razpad zaradi prenakopičene želje: ustreči. Tu se dotaknemo glavne teme, h kateri nas vodi ukvarjanje s tem besedilom – teme biopolitike. Medijska manipulacija je ena izmed glavnih vej njenega delovanja in neverjetna je realnost, ki vedno znova dokazuje, kako zelo smo vpeti v to mrežo. Manipulacija se izvaja na vsakem koraku in se poslužuje različnih načinov. Eden izmed močnih manipulativnih posegov je seveda tudi uporaba žanra, ki privablja množice. In to dobrim telenovelam zagotovo uspeva, zato televizijske hiše to formulo uspešno uporabljajo v večini svojih oddaj. Temu so podvrženi resničnostni šovi že na samem izboru tekmovalcev, kjer se od izbrancev ne zahteva le fizična lepota oziroma fotogeničnost, pomembno je tudi njihovo ozadje, življenjska zgodba, ki naj bi bila polna spletk in zanimivih dramatičnih zapletov. To pa še vedno ni dovolj. Če profil bodočega tekmovalca ne ustreza nobenemu izmed likov, ki naj bi v odnosu z drugimi proizvajal dramatične zaplete, že na izboru izpade. In na koncu – če v sami oddaji ne prispeva tistega, kar namišljeni gledalec od njega pričakuje (torej zgodbe z zapletom) – ga lahko brez problemov enostavno zamenjajo. Enako se dogaja s televizijskim dnevnikom in podajanjem informacij gledalcu. Če dramaturgija današnjih dogodkov ne zdrži znotraj forme, ki zahteva menjavo žanrov, gradnjo napetosti in pričakovanja, potem novice enostavno prilagodijo.

Do kod zdrži potenciranje medijske manipulacije in kakšne so posledice, ko bomo kot »le človeška bitja« popustili? Ko nenehnega bombardiranja niti fizično ne bomo sposobni prenašati. Stric vidi samo en konec.

***
Literatura
Lev Kreft: Melodrama in telenovela. Maska XX/1–2 (2005). 101–104.




(Iz gledališkega lista uprizoritve)

MGL, Simona Semenič

Povezani dogodki

Nina Šorak, 11. 10. 2017
Daniel Day Škufca: Poanta je v odzivnosti
Nina Šorak, 25. 9. 2013
Praznovanje tretjič
Nina Šorak, 11. 4. 2019
Strah pred resnico