Dan pred premiero bi se dotaknila še problemov, izzivov, vprašanj, s katerimi smo se soočili pri gradnji likov igralcev. Prva specifika Pinterjevega teksta je dejstvo, da je v svoje tekste zelo rad uvedel like, ki so izstopali po svoji čudaškosti. Pri Praznovanju to vlogo nosi Natakar, ki ga igra Miha Rodman. Alja Predan za gledališki list o njem zapiše: »Natakar upravičuje tudi temo znamenitega pinterjevskega vsiljivca, ki praviloma vstopa v prostore in domove Pinterjevih junakov in na neki način vnese zmedo. Namesto običajne postrežbe si natakar ob vsakem nastopu dovoli pripombo v obliki absurdno-surrealnega monologa o svojem dedku.« Matjaž pa v intervjuju pravi: »Natakar je zelo netipična figura, celo za Harolda Pinterja. Res, da je najbolj čudaški – a hkrati je tudi najbolj normalen. Bistven je v tem, da učinkovito poveže neko obskurno obletnico poroke z dvajsetim stoletjem. Šele ta kontekst namreč da praznovanju pravo barvo in ga hkrati umesti na gledališki oder. [...] Praznovanje in hkrati sedmina za nekim »vročim« stoletjem, s katerim sta konformizem in brezutopična sedanjost povsem izgubila stik.«

Natakar govori z nekim navdušenjem, zanosom. Vprašanje je, kako si narediti prostor, da ti soigralci na vsem lepem dovolijo izvesti dvominutni monolog. Besedilo, ki se kaže kot sedmina dvajsetemu stoletju. Glavni del njegovega monologa so imena znanih osebnosti z začetka dvajsetega stoletja. Kako jih obarvati? Kako jih izreči s tako intenco, da bo lahko gledalcu skoraj narisala podobo vsakega naštetega posameznika? Kako naj natakar zariše svojo predstavo dvajsetega stoletja, ki jo je dobil prek dedkovih pripovedovanj? S katero akcijo osmisliti vse te besede? Z vsemi temi vprašanji in še kakšnim več se je ukvarjal Miha in mi z njim, ko je žvečil svoj tekst. Postavlja ga na mejo med genijem in totalnim idiotom. Vedno mora z neko čudno samozavestjo vstopati v svoje monologe. Na nek način mora pritegniti pozornost nase, ker ni samoumevno da ga vsi kar naenkrat začnejo poslušati. In Miha je seveda našel svojo pot, kako izpeljati ta zahteven, čudaški lik. Začel se je poigravati z ritmom besedila, s poudarki in tudi s samim glasom. Svojo idejo razgibanega monologa je iz vaje v vajo pilil, iskal pravo mero nenavadnega poigravanja in na koncu našel pravo matrico.

Drug zanimiv problem pri gradnji likov se nam je pojavil pri liku Sonje, ki jo je Pinter zastavil kot tujko. Pinter je to rešil tako, da je enostavno zasedel temnopolto igralko, mi se moramo poigrati s kako drugo rešitvijo. In res, Vesna Slapar je že zelo kmalu prišla na vajo z idejo, da bo svoj tekst govorila z ruskim/ukrajinskim naglasom. Ideja in izvedba se njenemu liku genialno podata. S tem smo se tudi izognili stereotipnemu tujstvu, ki ga v prvi vrsti pri nas radi orišemo z južnjaškim naglasom.

Za konec bi omenila le še eno konkretno vprašanje, ki smo si ga nekajkrat postavili znotraj svojega študija: koliko je lahko lik pijan, da je še vedno kredibilen? S tem smo se soočali pri liku Lamberta, ki ga igra Peter Musevski. Lambert je alkoholik, a ima alkoholizem zapisan že v svojo telesno strukturo. V vsakem trenutku se lahko strezni, če želi. Težava se je pojavila, če je Pero na vaji to mejo prestopil. Pijancu namreč vse odpustiš, vse, kar pove, jemlješ na pol, niti malo te ne prestraši, nič ni resnega v njem. S tem pa izgubimo osnovni tok besedila – na Praznovanju smo neprestano sredi vojne. In Pero je seveda hitro našel pravo mero, ki lik Lamberta le še bolj izpostavi.