Mati, Sara in Toni v čakalnici intenzivne nege nekje v Barceloni. Prišli so k svojim najbližjim, ki so komaj preživeli v hudi prometni nesreči. Ne poznajo se med seboj. Nihče ne ve, kaj so njihovi najbližji počeli v istem avtu na poti v bližnje mesto. Tako se začne dramsko besedilo Deklice ne bi smele igrati nogometa avtorice Marte Buchaca.

Na videz so ponesrečenci nenavadna kombinacija neznancev. Vsaj Mati, Sara in Toni tako menijo. In ker jim nihče od ponesrečencev ne more povedati, kaj so počeli skupaj (saj so v komi ali narkozi), lahko trojica v čakalnici le predvideva. In seveda predvidevajo le najhujše. S tem se najlažje izognejo resnici, saj fokus na grozote, ki so jih povzročili drugi, zmanjša zlo, ki so ga storili sami. Rekonstrukcija vožnje v istem avtomobilu s šestinpetdesetletnikom, devetindvajsetletnico in dvanajstletno deklico jih pripelje do najhujših obsodb. Če temu pripišemo še občutek krivde, ker bližnjega nihče od nastopajočih očitno ni dovolj dobro poznal, so obsodbe drugih še toliko lažje izrečene. Globoko v sebi vsak zase ve, da je kriv. Mama se počuti krivo, ker očitno ni imela pojma kje je njena mladoletna hči v soboto dopoldne. Sara se sprašuje, kaj vse ji je moral oče prikrivati, da je z masko na videz povprečnega upokojenca v svojem avtu peljal dve precej mlajši dekleti, kot je bil sam. Toni kot fant ponesrečenega dekleta pa ves čas poskuša sestaviti sliko laži in resnice zelo svežega, po njegovih besedah še zaljubljenega odnosa. Večurno čakanje je situacija, ki namišljene zgodbe in izogibanje resnici lahko le podpre. Podpre v širni domišljiji. Temne sence njihovega ravnanja s svojimi bližnjimi pred nesrečo vsi zakrijejo z odpiranjem največjih strahov.

Liki se izogibajo neposrednim odgovorom. Ker ščitijo sebe in svoje življenje in hkrati življenje bližnjega, morajo resnico prilagoditi. Raje naredijo ovinek in obtožijo drugega, samo da niso sami v fokusu krivca. Kako v takšni situaciji sploh priti do resnice? In vprašanje je, ali si sploh želijo izvedeti resnico? Jo bojo prenesli? Veliko raje si izmislijo zgodbo, prilagodijo resnico, da le ne bi postali sumljivi ali nemoralni ali odtujeni.

Niso pa le skrajne situacije (kot smo ji priča v Deklicah) v naših življenjih te, ki nas pripeljejo do podobnega ravnanja. Ljudje se na žalost velikokrat znajdemo v okoliščinah, ko prikrojimo resnico. Zanimiv poskus so opravili v raziskavi o človeškem laganju (Stan B. Walters: Resnica ali laž) in prišli do osupljivih rezultatov. Namreč človek se na povprečen dan zlaže večkrat, kot bi si mislili. Z izgovori, ko zamujamo službo ali na sestanke, ko pohvalimo mamino kosilo ali gledališko predstavo. Z malimi lažmi si lajšamo vsakdan. Pazimo, da koga ne prizadenemo, ali pa pazimo, da se podoba o nas samih ne začne krhati. Prav tako radi prirejamo resnico, ko si česa ne znamo razložiti. Da nam je lažje. Da se počutimo varnejše. Ker če si stvar lahko razložimo, pa četudi na napačen način, postane svet okoli nas bolj obvladljiv, tudi zanimiv. In to zelo radi počnemo tudi v gledališču. Ne nujno povezano z uprizoritvami, ki jih ustvarjamo, ampak tudi s prostori, v katerih delamo.

Gledališki prostori zadržujejo v sebi ogromno različnih energij, zgodb, ljudi. Sploh starejše gledališke stavbe, kakršna je tudi koprska, so znane po tem, da se po njihovih hodnikih, v temi zaodrja, v črnih škatlah in po vogalih garderob skrivajo zgodbe, ki so se leta, desetletja ali stoletja nabirale tam. Tako je, recimo, znano, da se po ljubljanski Drami še vedno sprehajajo znameniti Stane Sever in Marija Vera in drugi. Tudi gledališča, ki trenutno delujejo v prostorih, kjer prej niso bili namenjeni uprizarjanju, nosijo svoje zgodbe. Takšno je na primer mariborsko Lutkovno gledališče, ki domuje v nekdanjem samostanu. Eden izmed odrov tega gledališča je v bivši cerkvi, ki se drži samostana. Spodaj v kleti so med obnovo celo našli okostja menihov, ki so jih tam pokopali. In danes je to gledališče znano po tem, da po njem strašijo menihi. In če se tam znajdeš v večernih urah, ko ni predstav in otroškega vrveža, res slišiš rahlo pokanje lesa, včasih zagledaš kakšno čudno senco, luči na senzor se prižigajo same od sebe. In zelo podobna zgodba ali bolje rečeno mit kroži tudi po Gledališču Koper. Kogar koli sem v gledališču vprašala, ali to drži, mi je pritrdil. Mit pa pravi takole: na tem mestu, kjer trenutno stoji gledališče, so nekoč, pred stoletji, potekali sodni procesi. Tu, na mestu, kjer je danes veliki oder, so izvrševali smrtne kazni. In še danes naj bi po gledališču strašil nek duh, ki so ga gledališčniki že vzeli za svojega.

Koprski mit mi je nastavil kost in lotila sem se manjše raziskave. V Mestnem pokrajinskem muzeju Koper mi je Maja Sakara Sučević pomagala razvozlati mitološke zgodbe gledališčnikov. Prišla sem do informacije, da ima Gledališče Koper svoje prostore v eni izmed najstarejših gledaliških stavb v Sloveniji. Da je bila torej ta stavba že leta namenjena gledališkemu uprizarjanju. So pa imeli v Kopru seveda sodno oblast, ki je kazni izvrševala, toda na drugem mestu. Na trgu za današnjo stolno cerkvijo Marijinega vnebovzetja je stal sramotilni steber, na njem kip boginje pravičnosti. Tja so privezali obtoženca ali obtoženko in ga glede na prekršek tudi kaznovali. Sliko o tem, kakšne so bile te kazni, nam lahko deloma prikažejo reliefi na zgornjem delu sramotilnega stebra iz Beljaka, ki sodi v sredino 15. stoletja in ga danes hrani tamkajšnji muzej. Tam je na primer razvidno, kakšne kazni so ob javnem izpostavljanju ob takšnemu stebru lahko dodatno izvrševali. Upodobljena je tehtnica kot grožnja sleparjem, potem snop šib, pa prizori, kako so nekomu odsekali roko, odrezali uho, iztaknili oko, upodobljen je celo meč, ki pomeni obglavljenje oziroma smrtno kazen. Običajno pa so človeka samo priklenili ali privezali k sramotilnim napravam in tako kaznovane osebe izpostavili javnemu besednemu zasramovanju, pljuvanju, obmetavanju z odpadki, sunkom, brcam in podobnemu. Ob tem lahko sklepamo, da se je nekaj podobnega dogajalo tudi v Kopru. Vendar ne tam, kjer še danes stoji gledališče. Čeprav je za gledališčnike najverjetneje bolj zanimiv mit, da se je na tistem mestu nekoč dogajalo nekaj tako groznega; da ta stavba ni gledališka že od nekdaj, ampak v sebi nosi še druge zgodbe. Koprski sramotilni steber in kip sta lepo ohranjena v muzeju.

Ker so stara gledališča večinoma lesena, ker so v njih ogromni prazni črni odri, brez dnevne svetlobe, ker so hodniki ozki in garderobe skrite, tam rado kaj ropota in poka. In ker imamo gledališčniki radi zgodbe, še posebej mistične in dramatične, si radi izmislimo svoje majhne mite, ki nam lajšajo delo v stavbah ter za nas ustvarjajo bolj zanimivo in navdihujoče okolje. Tako se tudi izognemo resnici, ki je v tem primeru le banalna. Tudi trije liki drame Marte Buchaca so v tej situaciji prisiljeni ustvariti svoj mit, saj bi jih resničnost lahko le pokopala.

P. S. Preštejte, kolikokrat na dan se izognete resnici. Presenečeni boste.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)