Igra sovjetskega avtorja Grigorija Gorina (1940–2000, Moskva, Rusija), napisana leta 1976, odlično odseva družbeno situacijo dobe stagnacije v času Leonida Brežnjeva, ko je postalo dokončno jasno, da ima ideologija socializma tudi svojo temno plat. Znotraj te situacije njegova ideja, da za parodijo totalitarnega sistema, v katerega je bila Sovjetska zveza tedaj ukleščena, vzame prav Münchhausna, barona Münchhausna, ki ga ruski svet pozna in obožuje kot slavnega lažnivca iz dobe razsvetljenstva, izmišljevalca zgodb o svojih komično-fantastičnih avanturah, zabavljača večernega omizja in figuro iz otroške literature, priča o globoko pronicljivem in pogumnem duhu. Pri Gorinu namreč legendarni lažnivec postane nekdo, ki laž v temelju zanika in je zares nosilec resnice. S tem seveda domnevna laž dobi posebno mesto, postane izraz svobode, svobode misli, govora in predvsem svobode bivanja, baron pa napaka v sistemu, ki jo je treba čimprej odpraviti. Prav zaradi tega prizadevanja družbe, da eliminira svobodo, postane ona sama laž. Tako v Gorinovi igri Münchhausnova komična laž razkrije globoko zakoreninjen strah pred svobodo kot bazo socialnega reda, čeprav ta red ni eksplicitno totalitaren, ampak je bolj podoben koruptivnemu in ciničnemu načina življenja dobe stagnacije.
Poleg najbolj očitne izbire samega lika barona Münchhausna, ki je zaradi svojega komičnega porekla cenzuri povsem nesumljiv, so tu še vsaj trije pomembni dokazi briljantnosti Gorinove ideje: najprej postavitev v oddaljeni čas razsvetljenstva, ki cenzuri dodatno zamegli pogled, predvsem pa ima močno konotacijo vladavinerazuma in znanosti – s katero se odpre tudi vprašanje o (ne)dokazljivosti neke resnice; drugi je izbira žanra šale oziroma zabavne laži kot kamuflaže kritike obstoječega sistema; in tretji je izbira teme, ki problematizira razmerje med resnico in lažjo ter s tem povezano svobodo misli in bivanja. Preplet teh izbir, ki se med sabo v vse strani povezujejo, je prefinjena kritika obstoječega družbenega sistema, ki skozi komično fantazijsko pripoved natančno odseva stanje Gorinove Sovjetske zveze in nenazadnje današnjosti, ki sicer ni, kot rečeno, eksplicitno totalitarna, je pa zato totalitarni nadzor naselila v nas same. Odstopanje od sistema in svojeglavost je dandanes prav tako nezaželena kakor v Gorinovem času, le da za nadzor nad sabo ne potrebujemo nikakršnega Brežnjeva, temveč zadostuje že splošna apatija posameznika in družbe.
I.
Domišljijski lik barona Münchhausna je sicer ustvaril nemški pisec, znanstvenik in prevarant Rudolf Erich Raspe v drugi polovici 18. stoletja. Baronova domišljijska doživetja, pripovedovana v prvi osebi, se osredotočajo na nemogoče dosežke, prigode in avanture nemškega plemiča, vojaka, lovca in popotnika in so zasnovane na večni človeški slabosti, da se rad širokousti v lovskih in vojnih zadevah. Sodijo v literarno zvrst tako imenovanih zabavnih laži, pripovedi o nemogočih stvareh, ki naj z dramatičnim pretiravanjem zbujajo smeh in začudenje. Obdobje razsvetljenstva je bilo čas velikega moralizma in Münchhausnove zgodbe so tedaj jemali kot strašilen zgled in svarilo proti lažnivosti in bahanju; prvi natisi njegovih zgodb so bili zato opremljeni z moralizirajočimi opombami, kar tudi razkriva protislovje razsvetljenskega obdobja – ljudje, ki so iskali resnico, so znali zviška sprejemati laž in se ji smejati kot hoteni izmišljotini, čeprav so se v svojem moralizmu sleherne laži bali. Odveč je poudarjati, kako močno nasprotna je bila situacija v Gorinovem času ali je današnja.
Lik barona Münchhausna ohlapno temelji na resnični zgodovinski osebnosti Hieronymusa Karla Friedricha, barona von Münchhausna (1720–1797), rojenega v mestu Bodenwerder blizu Hannovra, ki se je v letih 1735–1739 v rusko-turški vojni boril za Ruski imperij. Po upokojitvi leta 1760 je v nemških aristokratskih krogih zaslovel s pripovedovanjem nenavadnih zgodb, temelječih na njegovi vojaški karieri. Münchhausnova žena, Jakobine von Duten, s katero se je poročil leta 1744, je umrla leta 1790. Januarja 1794 se je poročil z 57 let mlajšo Bernardine von Brunn, ki je kmalu po poroki domnevno zbolela in nato preživela poletje 1794 v toplicah. Opravljivci so trdili, da je čas v toplicah porabila za spogledovanje in zabave. Bernardine je 16. februarja 1795, devet mesecev po poletnem potovanju, rodila hčer Mario Wilhemino. Münchhausen je vložil uradno pritožbo, da otrok ni njegov, in tako zadnja leta življenja porabil za ločitveni postopek in preživninske pravde. Umrl je 22. februarja 1797 brez otrok. Nekatera dejstva iz baronovega zasebnega življenja je Gorin domiselno uporabil pri zasnovi svoje zgodbe.
Raspe je Münchhausna najverjetneje srečal, ko je študiral na Univerzi v Göttingenu in je bil celo povabljen, da večerja z njim v njegovem dvorcu. Ko je Raspe slišal nekaj njegovih zgodb, jih je anonimno priredil v literarno formo, najprej vnemščini kot članke za berlinski humoristični časopis Vade mecum für lustige Leute (Vademekum za vesele ljudi, 1781–1783), z naslovom M-h-s-nsche Geschichten (M-h-s-n-ove zgodbe). Junak in pripovedovalec teh zgodb je bil imenovan samo M-h-s-n, zato je Raspejeva inspiracija ostala skrita, a je nemškim bralcem vseeno omogočala, da so naredili povezavo z resničnim Münchhausnom; avtorjevo ime pa sploh ni bilo natisnjeno. Ostaja neznano, koliko Raspejevega materiala izvira neposredno od barona; večina zgodb je izpeljana iz starejših virov.
Ko je leta 1775 nemška policija zaradi neke poneverbe izdala nalog za Raspejevo aretacijo, je pobegnil v Anglijo in tam leta 1785 objavil zgodbe v angleščini; knjigo je izdal založnik Smith v Oxfordu pod naslovom Baron Munchausen's Narrative of his Marvellous Travels and Campaigns in Russia (Pripoved Barona Munchausna o njegovih čudovitih potovanjih in vojaških pohodih v Rusiji), s popolnoma razvitim literarnim likom. Kljub angleškemu zapisu »Munchausen« Raspe očitno ni imel več namena skrivati imena osebe, ki ga je navdahnila, še vedno pa ni razkril lastne identitete.
V naslednjih nekaj letih so hitro objavljali nove izdaje in dodajali material, ki ni bil Raspejev. Tudi slog je bil močno spremenjen. Knjiga je doživela velik mednarodni uspeh in bila navdih za mnoge angleške, evropske in ameriške izdaje. Prvo nemško izdajo, Wunderbare Reisen zu Wasser und Lande (Čudovita popotovanja po vodi in kopnem, 1786),je ustvaril nemški romantični pesnik Gottfried August Bürger, hannovrski rojak barona Münchhausna, Slovencem znan po Prešernovem prevodu balade Lenora. Tako so dobile Münchhausnove prigode dovršeno umetniško podobo, ki jim je zagotovila nesmrtnost.
Raspe ni nikoli priznal, da je avtor knjige, najverjetneje zato, kar se je bal tožbe resničnega barona Münchhausna, zato so delo pogosto pripisovali Bürgerju. V prvih nekaj letih po objavi nemške verzije so nemški bralci celo domnevali, da je zgodbe napisal sam Münchhausen, zaradi česar je bil baron močno prizadet, kajti kroženje njegovega imena v javnosti je žalilo njegovo plemiško čast. Postal je samotar in ni več prirejal zabav ali pripovedoval zgodb ter brez uspeha poskušal tožiti Bürgerja in založnika.
Slovenci smo barona Münchhausna spoznali leta 1856 preko ljudske priredbe Bürgerjeve različice; priredil in prevedel jo je France Malavašič pod naslovom Lažnjivi Kljukec, kako se mu je na morju, na suhim in v vojski godilo. Knjigo so na široko brali v mnogih različicah skozi vse 19. stoletje, posebno v izdajah za mlade bralce. Zgodnejše ilustracije lika, mogoče jih je Raspe celo sam ustvaril, prikazujejo barona kot suhega in mladostnega, kasnejše ilustracije pa kot starejšega, z dolgim kljukastim nosom in zavitimi brki, ki so postali obvezni del njegove podobe. Lik je bil in je še tako priljubljen, da so v njegovo čast postavili več muzejev in spomenikov ter po njem poimenovali celo medicinska stanja in druge koncepte: npr. Munchausnov sindrom (duševna motnja, pri kateri se nekdo, ki si želi pozornosti, pretvarja, da je bolan, ali pa se namenoma poškoduje), Munchausnova trilema (matematično-logična nezmožnost dokazovanja trditve), Munchausnovo število (pozitivno število, ki je enako vsoti njegovih številk, od katerih je vsaka potencirana na svoje število; npr. 33+ 44+ 33+55 = 27+256+27+3125=3435).
II.
Baronove zgodbe pripadajo modificiranemu žanru pravljice, t. j. šali, lahko bi rekli tudi humoreski. Šale namreč ne moremo resno jemati, ne moremo ji verjeti, saj preobrača vsakodnevne teme in dogodke. Velja pa tudi obratno: bolj ko je vsakdanjost neverjetna, bolj mora biti šala resnična. Ko je iluzija sovjetskega socialističnega sna bledela, je šala cvetela in se mešala s skoraj vsemi žanri ter tako tvorila nove žanre. In kot taka upala, da se izogne strogemu očesu cenzure.
Gorin je potencial ljudske šale razvil še dlje: prosto se je poigral s tradicijo svetega in svetnikov, ki je na sovjetskih tleh močno prisotna – šaljiva zgodba na tem območju namreč dostikrat uporablja, včasih tudi nespoštljivo, zgodbe iz svetniških življenjepisov – ter napisal subverzivno in ironično neoromantično verzijo hagiografije, kjer šala postane glavni dokaz svetosti. Münchhausnova svetost bazira na sposobnosti, da vidi nekonvencionalno resnico in verjame vanjo kljub nesporazumom in neposrednim pritiskom. Ta sposobnost razloži njegove »čudeže«. In tako smo spet na področju pravljice. Poleg tega je, v skladu s hagiografsko tradicijo, baronova paradoksalna svetniškost ves čas na preizkušnji in preganjana, kot denimo v primeru njegove »začasne smrti«, njegovega poskusa, postati navaden človek, vrtnar Müller, in končne odločitve, da dokaže svojo identiteto kot »posthumno« slavljeni Münchhausen, s smrtno tveganim ponovnim poletom na Luno.
V 30. letih 20. stoletja je bil omenjeni pravljični diskurz bistvo takratne alternative, socializma – utopična ideja boljše družbe, tako rekoč sovjetska religija. To paradigmo so na glavo obrnile satirične pravljice 60. in 70. let 20. stoletja, med njimi Gorinova igra, z implicitno religioznim likom antisovjetskega svetnika, disidenta, ki preizprašuje vsa družbena izhodišča. Ta lik je ustvarjen s sredstvi pravljične šale, je poosebljena farsa in parodija, ki predstavlja paradoksalen zaključek te dobe. Ta vrnitev k dolgo pred socializmom obstoječemu pravljičnemu jedru sovjetske duše, čeprav z nasprotne strani, z anti-totalitarističnim nabojem, je zelo pomenljiva in kaže naravni razpad in postopno osvobajanje kulture izpod uroka totalitarizma. Vsak posamezni arhetip sovjetske duše, izražen skozi pravljične podobe, je bil zamenjan z ustreznimi negativnimi podobami: pošasti in nemočni vladarji namesto modrih očetov naroda; pokvarjeni zajci namesto zmagovalnih, herojskih sovjetskih državljanov; disidentski svetniki namesto potencialnih in resničnih »sovražnikov ljudstva«, pokvarjena inteligenca. Zamenjava arhetipov sovjetske duše z njim nasprotnimi, senčnimi arhetipi kolektivnega nezavednega, kljub vsemu ni uničila strukture pravljice sovjetskega domišljijskega sveta.
III.
Ravno zaradi močne navezave sovjetske duše na pravljičnost in pravljico ni naključje, da si je Gorin za parodijo obstoječega sistema izbral pravljični lik barona Münchhausna iz dobe razsvetljenstva, dobe glorifikacije morale, za kar je (bila) pravljica prikladen žanr. Skozi pravljične, neresnične zgodbe so izpričane tudi nekatere večne resnice – resnica pa je tudi tema razsvetljenstva, točneje, preokupacija razsvetljenstva je dokazljivost ali nedokazljivost resnice. Resnico lahko dokažemo ali ovržemo s pomočjo razuma, znanstvene misli, empiričnega dokaza. Razsvetljenskemu baronu so se vsi posmehovali, saj so bile njegove resnice absolutno nedokazljive, medtem ko Gorinov baron trdi, da absolutno ne laže, četudi so njegove trditve znanstveno, empirično nedokazljive, s čimer se odvrača od razsvetljenske misli, da je vse resnične pojave mogoče dokazati s pomočjo znanstvenega preizkusa. Govorimo torej o polju neznanstvenega, relativnega, metafizičnega. V baronove trditve je treba preprosto verjeti, da lahko postanejo resnične – oziroma, možne so, če vanje verjamemo. Friedrich Nietzsche je v svoji filozofski razpravi iz leta 1886 Onstran dobrega in zlega uporabil eno od baronovih avantur, tisto, v kateri se s potegom za lase reši iz močvirja, kot metaforo za prepričanje o popolni metafizični svobodni volji; to prepričanje imenuje poskus, »samega sebe za lase potegniti iz močvirja niča v bivanje«. Na drugi strani je nesvobodna volja, kjer »vzrok« in »posledica« do konca determinirata naše bivanje. Teh po filozofovem mnenju ne smemo dojemati mehanicistično, naravoslovno, pač pa zgolj kot pojma za sporazumevanje. Nobena od skrajnosti za Nietzscheja ne pride v poštev, za Münchhausna pa – seveda tista prva. Pri njegovi resnici gre torej za popolno osvoboditev od diktata vzroka in posledice, za popolnoma svobodno voljo, za svobodo skratka. Kjer ne veljajo zakoni fizike, se odpre področje metafizike. Odpre se področje svobodne interpretacije resnice, na katero ne vpliva nobena višja instanca, ki bi na kakršen koli način legitimirala izključno lastno resnico. Skratka, odpre se neskončnost možnosti. Neskončnost. Totalitarnost sistema ne pride več v poštev. Baronova resnica tako nastavi ogledalo splošno sprejeti resnici, ki se, paradoksalno, izkaže za laž ter odsotnost vsake iskrenosti ali morale.
Lik barona Münchhausna, Lažnivega Kljukca, se je torej iz razsvetljensko navdahnjenega lika, ki s posmehovanjem laži poveličuje znanost in ideologijo empirične dokazljivosti, pri Gorinu prelevil v lik, ki prav to miselnost presega; pri tem se, kakor sam pove, navdihuje pri mislecu neskončnosti vesolja, renesančnem filozofu s poetičnimi in svobodnimi nazori, Giordanu Brunu, s katerim ima več skupnih značilnosti. Ima nekatere atribute svetniškosti, je iskalec resnice, iskrenosti, je simbol vere v nedokazljivo, presežno, zunaj okvirov vsakdanje logike, predvsem pa simbol vere v svobodo misli in svobodo bivanja, neobremenjenega z ozkogledimi zakoni znanosti in družbe, ki se jim ne podredi nikoli in za nobeno ceno.
(iz gledališkega lista)