Avtor je v integralni verziji besedila Krvava gora določil, da režiserja prestave že na začetku eliminirajo. Režiser Krvave gore je ta del besedila črtal (ne vemo, iz kakšnih razlogov: mogoče se težko sooči s takšno usodo), vendar je ostala ideja – ideja, da se liki v tej predstavi režirajo sami, da se izognejo nadvladi avtoritete nad njimi, ki tako kot vsako predstavo, režira tudi vsako vojno in vsakega posameznika v njej. Vojak in igralec si v Krvavi gori torej utirata pot k svobodi, k svobodni izbiri lastnih dejanj sredi točno začrtane mizanscene, k svobodni izbiri giba svojega telesa, k svobodni izbiri svojega kadra (široki plan ali detajl) in k svobodni izbiri lastnega igralskega izraza, če tudi nad njima visi močan imperativ sledenja ukazom in natančne režije. Svoboda zato postane breme in odgovornost do ostalih na odru bivajočih.         

Govorimo torej o vojni. O prvi svetovni vojni, o prvi svetovni vojni pri nas, o soški fronti. Zgodila se je pred sto leti, letos se spominjamo njenega začetka. Nič kaj lep spomin. Ljudje, ki živimo ob nekdanji fronti, v toku vsakdanjega življenja pozabljamo na te dogodke, režiser pa je ob povabilu k sodelovanju v novogoriškem gledališču kljub temu takoj pomislil prav na to: »Temo uprizoritve je določila lokacija uprizoritve. Mesto Nova Gorica. Meja med obema Goricama in njune povezave in razhajanja. Danes je baje ta meja padla, nekoč so zanjo divjale krvave bitke. Zato soška fronta. Alma mater. Počelo. Rojstvo žretja. Naslednja stvar, ki jo pomisliš, je, da ne moreš narediti soške fronte v gledališču. Nimaš na tisoče igralcev, na oder ne moreš spraviti galopirajočega konja, topa, ki ubija, strojnice, ki rešeta, razliti potokov krvi čez krnsko pogorje, zasmraditi publike z zadahom razpadajočih trupel vonjem po strahu. Super izziv. Sklep: vojne na oder ne moreš postaviti – zato se spomniš na film. Za gledališko soško fronto torej potrebuješ filmsko govorico. Za igranje s filmsko obrtjo pa odprte igralce, ki še niso počepnili pod diktatom gledališke zgodovine in njenih veličin. Ljudi, ki jih ni strah igrati se gledališče. Ga na novo izumljati, kajti predstave, ki podirajo mejnike, zahtevajo določen tip igralca. Igralca, ki misli s svojo glavo in svojim telesom, ki mu nista tuja ne sodobna tehnologija ne raziskovanje zaprašenih skrinj skrite zgodovine propadlega sveta in zaradi tega lažje pristopa k novi abecedi, ki jo moramo skupaj ustvariti za vsako novo predstavo posebej. Zato SNG Nova Gorica in njen igralski ansambel. Ker že lokacija kraja narekuje, da je drugačen in da se mora za svojo drugačnost boriti.« 

Tudi avtor, ki je besedilo na željo režiserja napisal posebej za naše gledališče, je imel v mislih prav te mlade igralce, ki lahko izvedejo tovrsten projekt. »Avtorju sem dal jasna navodila, da ima čisto proste roke. Predal sem mu samo svoje raziskave o soški fronti. Pomembno mi je bilo, da izpelje več zgodb, ki so me zanimale: zgodbo oficirja Albina Mlakarja, zgodbo novinarke Alice Schalek, zgodbo navadnih vojakov različnih narodnosti na fronti in zgodbo dveh vojaških stražarjev, ki izdata svoje prijateljstvo. Najino sodelovanje je nato potekalo nekako anonimno. Večina ljudi, s katerimi delam, je v mojem filmu. Nismo se iskali. Čas nas je pripeljal skupaj. Ne komuniciramo na podlagi pogovora, pisanja drug drugemu, ampak na podlagi asociacij in občutij – nekomu na primer pošlješ sliko, drugemu glasbo (ker lahko slika z začetka 20. stoletja navdahne izdelavo scene za 21. stoletje ali glasba z 21. stoletja scenografijo za gledališko predstavo, ki se dogaja leta 1915). Hočem reči, da se bolj vohamo kot ližemo. Smo kot slepi psi, ki lajajo isti hov, hov, v tej isti karavani, imenovani življenje.«

Režiserja poznamo kot ustvarjalca, ki v svojih predstavah poleg dramskih elementov uporablja gib, ples, lutke oziroma predmete, glasbo, video … Zaposlen je v Mladinskem gledališču v Ljubljani, je tudi ustanovitelj Betontanca, skupine fizičnega gledališča. S svojim predstavami je prepotoval petdeset držav, petsto mest in šest kontinentov. Tudi predstava, ki jo je ustvaril v SNG Nova Gorica, je mnogovrstna, v nekaterih prizorih ima celo formo kabareta. »Moje vojaške izkušnje so skromne. Petnajst mesecev JLA. Res je, da smo streljali, kopali rove, lazili po blatu, pili deževnico in s pisanjem pisem domov skušali ostati normalni. Res je, da je pred mojimi očmi nekoga razneslo in da je nekdo drugi dobil naboj v čelo, vendar to ni nič v primerjavi s stvarmi, ki se zgodijo v pravi vojni. Vojni, ki traja. V bitki, kjer rešuješ lastno rit na račun drugega. V plinskem napadu, kjer mrtvemu prijatelju ukradeš plinsko masko. To so hude stvari. Stvari, ki jih ljudje, ki živimo v coni udobja, težko razumemo, kaj šele prikažemo. Mlajši kolegi imajo še manj zgodovine za brskanje po svoji glavi. Zato žanrska različnost v predstavi ni naključna. Mogoče preko krhkih stvari, kot so lutke, lažje razumemo človeka, preko gibljivih slik morda lažje razumemo statičnost ponavljanja usmrajene zgodovine ter preko kabaretne forme absurdno resnost morije, ki se ji reče vojna. Konflikt, kjer žanri žro drug drugega. Kot da bi se stili uprizoritve pretepali, kdo ima prav. Kot nekakšno samožretje gledališke forme.«

Navdih za svoje predstave režiser črpa tudi v ekstremnih človeških likih, ki spreminjajo zgodovino ali jo vsaj precej zaznamujejo. Tudi protagonist Krvave gore, Albin Mlakar, najbolj znamenit slovenski oficir avstro-ogrske armade v prvi svetovni vojni, je takšen lik. »Po začetnem raziskovanju soške fronte sem naletel na Mlakarja. Na nekem strokovnem srečanju so se pogovarjali o njem: katere gore je razstrelil, zakaj se mu je zmešalo (kar je tudi skrit podatek) – to je bilo zame kot ustvarjalca dovolj zanimivo. Obseden sem z obsedenimi ljudmi. Z usodo nekoga, ki se zna upreti, z zgodbo o nekom, ki ima jasen cilj, vizijo, ki jo je pripravljen izpeljati tudi preko lastnega trupla. Ne preko drugih. Mlakarja niso zanimale slava in nagrade in odlikovanja, pač pa dejanja. Svojo violino (v predstavi je to klavir) je igral na gori, na fronti. Kot da bi gori pel zadnjo pesem, preden je to goro pokončal. Lepo. Kljub temu naša predstava ni dokumentarna drama, je fiction-faction stvor. Nastala je sicer na podlagi Mlakarjevega resničnega življenja, pa še kakšnega pozabljenega oficirja, in predvsem na podlagi življenj navadnih in pozabljenih vojakov soške fronte, ljudi iz naše ali vaše vasi.«

Ta domišljija poraja v predstavi različne svetove, ki se ustvarjajo na več zvrstnih ravneh. Vodilna tema predstave je kabaret, v katerem je Albin Mlakar glavni igralec in režiser. Pravzaprav bi lahko rekli, da je Mlakar glavni agens, siva eminenca celotnega dogajanja v predstavi: kot da iz ozadja usmerja ali zgolj opazuje vse dogodke ali pa da se vse skupaj celo dogaja v njegovi glavi, polni vojne domišljije in norosti. V predstavi se igramo s tremi vrstami animacije: z gledališčem predmeta, lutkami, vodenimi od zgoraj, in minimundusom v obliki figuric za otroke, da bi s čim več domišljije prikazali krvave soške bitke na veliki maketi. Zelo pomembno je, da vse prizore zgradimo, animiramo in odigramo v živo, pred ljudmi. Večino animiranih prizorov spreminjamo v film, ki ga prav tako delamo pred ljudmi. Predhodno narejenega videa v gledališču namreč ne maram. Tja sploh ne sodi. Je packa, ker platno na odru postane močnejše kot igralčev jok. Zato se veselo borim z gibljivimi slikami na odru, da bi sam sebi dokazal, da se da podpisati premirje med resničnostjo odrske živosti in iluzijo mrtvega filma. Teater mora spet začeti živeti, mora krasti drugim bogatim medijem, da lahko začne dajati revnejšim oblikam kulture. To je tudi bistven problem v slovenskem gledališču. Premalo je novih stvari. Srečujem mlajšo generacijo, ki je ambiciozna, ki ima temelje za uspeh, je pa premalo pogumna, da bi poskusila nekaj novega. Poskusiti, spustiti se in si upati zmotiti se. Brez napak bomo še naprej sedeli na zofah in debatirali o okostnjakih iz omar. Igralci v mojih predstavah so zato igralci, a tudi režiserji, scenografi, glasbeniki in lutkarji. Zato niti dve predstavi ne bosta enaki, ker igralci na odru niso stroji. Danes jokajo, jutri se bodo smejali, danes bodo odigrali brez napak, jutri bo morda polomija. Ničesar ni lepšega kot iskreno pokazati publiki, da smo samo prestrašeni ljudje, ki skušajo povedati zgodbo. Gledališče, ki ga delamo, zato zahteva tovarištvo. Zahteva odprtost, odkritost, potrebuje podajo. Zahteva športni fair play, ker ne stavi na glavne vloge, ki se prerivajo na rampi za čim daljši monolog, temveč potrebuje igro na isti koš, gol ali cilj, ko igralec zmore premagati svoj ego in staviti na moštvo, kolektiv, ki z lahkoto preigrava različne žanre, vloge, karakterje in motive. Če ne živimo v svetu, ki postaja boljši, lahko vsaj v gledališču ustvarimo svet, ki bi ga radi živeli. Vsi smo ovce. Lahko vsaj blejamo ubrano?!

Nasproti Mlakarja stoji dunajska novinarka Alice Schalek, ki predstavlja ženski pol vojne, prizadeti in nad vojno ne navdušeni pogled, pogled nekoga, ki se težko navadi na ubijanje in trupla. Hkrati predstavlja tudi nasprotje sodobnemu vojnemu poročevalstvu, ki hlepi za senzacionalnostjo in učinkom šoka, s katerim vse vojne tega sveta postanejo le fikcija, film, novica za kratkočasje. Oddaljene od nas se nas ne tičejo in niso resnične. Alice pa išče resnico o vojni. Da jo pove ljudem, da jih spomni, da vojna ne sme postati nekaj naravnega, normalnega. Predstavlja vez med vojno mašinerijo, med političnim strojem, ki zmelje vse, kar mu pride na pot, in med življenji ljudi, ki pač padejo v ta stroj. »Vojna je največji komercialni in medijski produkt, izdelava in prodaja orožja pa največji posel. Vojna je grozna. To vemo vsi, pa še naprej gledamo v lastni krožnik, si želimo, da bi sosedu čimprej crknila krava in da sodelavec slučajno ne bi imel boljšega avta. O vojni radi debatiramo, samo če jo polnih ust gledamo iz fotelja. Zato smo na žalost prezrli, da je vojna že zdavnaj potrkala na naša vrata in da smo svojo človeškost pozabili v šoping centru.«

Čeprav torej v Krvavi gori govorimo o prvi svetovni vojni, govorimo hkrati o vseh vojnah, preteklih in prihodnjih, takih, ki jih za nas režirajo drugi ali pa si jih režiramo sami. »Vedno je nekdo nad nami. In nad njim še nekdo in tako naprej, do gospodarja. Njega nikoli ne boš srečal niti on ne bo nikoli slišal zate. Zato ni pomembno, kdo si, kakšne rase si, pomembno je, kakšen človek si – karakter je bistven. Več boš prebral, več boš razmišljal – več boš vedel o svetu, boljši človek boš. Lažje boš sprejemal drugačnost in lažje boš dojemal svojo drugačnost. Zrasel boš. Pokončal boš svoje demone in morda boš nekoč celo sam postal gospodar svoje drugačnosti.« 

Drugačnost in sprejemanje drugačnosti nas vodi k možnosti izbire lastnih dejanj, k uporu zoper nezaželeno režirajo življenj, k svobodi. K eliminaciji režiserja, režiserjev vseh vrst. To je tudi vsa lekcija vojn: zatiranje drugačnosti porodi še več drugačnosti. In glede na to, da se očitno iz preteklosti ničesar ne naučimo in da tudi sama vojna ničesar ne spremeni (vsaj ne na bolje), kaj sploh lahko storimo? Kaj lahko stori vsak od nas? »Lepo bi bilo, če bi se ljudje že enkrat naučili, da je včasih treba znati tudi molčati.«

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/2472 Kb)