Ana Kržišnik Blažica, 24. 4. 2021

Najpomembnejša je odprta, iskrena komunikacija in sprejemanje svojih in šibkosti drugih

SNG Nova Gorica, Tjaša Bucik, Anuša Kodelja, Tereza Gregorič NISEM DEKLE NITI ŽENSKA, avtorski projekt, premiera 24. aprila 2021.

Foto: Avgust Adrian Braatz

Pogovor z dramaturginjo in režiserko Terezo Gregorič

24. aprila bo na spletni strani in kanalih SNG Nova Gorica na ogled spletna premiera avtorskega projekta Tjaše Bucik, Anuše Kodelja in Tereze Gregorič Nisem dekle niti ženska v režiji Tereze Gregorič. Projekt je nastal v koprodukciji Zavoda Scaramouche, Zavod Adrian film, MP3 Project ASD (Rim), Kulturnega doma Gorica in Parka Pečno. Gre za uprizoritev, ki je namenjena zgolj spletnemu predvajanju.

Tereza Gregorič se je rodila leta 1988 v Šempetru pri Gorici. Maturirala je na umetniški gimnaziji dramsko-gledališke smeri v Novi Gorici ter šolanje nadaljevala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, na kateri se je odločila za študij dramaturgije. V času študija je urejala šolski gledališki list Oderuh in opravljala asistence dramaturgije. Pisala in objavljala je tudi različne članke za gledališke liste. Od leta 2012 je kot hišna dramaturginja zaposlena v SNG Nova Gorica, kjer je sodelovala z režiserji Vitom Tauferjem, Ivanom Peterneljem, Jernejem Lorencijem, Jušem A. Zidarjem, Dušanom Jovanovićem … Ob tem kot vodja Mladega odra Amo skrbi za gledališko izobraževanje in spodbuja ustvarjalnost mladih, za najmlajše gledalce pa izbira predstave Polžkovih abonmajev. Kot mentorica in režiserka deluje predvsem v okviru mladinskega gledališča, za kar je prejela že več priznanj tako doma kot v tujini. Prav tako je v lokalnem okolju prepoznana kot režiserka in avtorica scenarijev več občinskih in krajevnih proslav ter dogodkov.

 

Tokrat režirate avtorski projekt s svežo članico novogoriškega igralskega ansambla Anušo Kodelja in plesalko Tjašo Bucik. Kako je prišlo do tega projekta? 

Zelo preprosto. Anuša me je poklicala in vprašala, če bi skupaj ustvarili predstavo, in takoj sem bila za! Pred tem se je že dogovorila s Tjašo Bucik, svojo dolgoletno prijateljico – plesalko –, ki se je zaradi epidemioloških razmer vrnila domov iz tujine in čaka, da bodo okoliščine ponovno omogočile ustvarjanje v mednarodnih okvirih in na način, kot smo ga poznali pred epidemijo. Pravzaprav smo se vse tri znašle v podobni situaciji. Gledališče je odvisno od človeške bližine in stika ne le s soustvarjalci, ampak tudi z gledalci, medtem ko razmere zahtevajo socialno distanco. Ker pa si kljub temu želimo ustvarjati gledališče, smo se zelo hitro dogovorile in začele z delom.  

 

Omenili ste prijateljstvo med Anušo in Tjašo. Kako ste pa sami povezani oziroma ste se povezali z njima?

Z Anušo sva se spoznali, ko sem kot sveže diplomirana dramaturginja nastopila službo v SNG Nova Gorica. Med drugim sem prevzela vodenje Amaterskega mladinskega odra, danes Mladega odra Amo, kjer je bila Anuša že večletna članica. Danes lahko rečem, da me je prav ona uvedla v novo službo (smeh). Zelo hitro sva se navezali druga na drugo. Poleg izjemnega talenta me je pritegnila tudi njena odločnost in neustavljiva želja po delu. Zelo malo je ljudi, ki imajo tako jasno začrtano pot. Anuša je od nekdaj vedela, da bo igralka. No, skoraj od nekdaj. Podrobnosti boste izvedeli v naši predstavi.

Tjašo Bucik pa sem pobliže spoznala v samem procesu dela. Z Anušo sta prijateljici iz otroštva in ideja za predstavo se je v resnici rodila že pred leti. Anuša jo je prosila, če se lahko v njeni telovadnici pripravlja na sprejemne izpite za AGRFT, medtem ko se je Tjaša pripravljala na svoj projekt. Nekaj časa sta vadili vsaka posebej, v nekem trenutku pa sta se sinhronizirali. »Občutek je bil čudovit,« pravita. Odločitev za predstavo je torej padla že takrat (smeh).

 

Torej projekt tematizira situacijo, v kateri se trenutno nahajamo ustvarjalci in ustvarjalke uprizoritvenih umetnosti?

Je ne toliko tematizira, kot izhaja iz nje. Predstava prikazuje asociativno nanizane spomine iz njunih otroštev, ki so se vzbudili, ko sta se vrnili domov – v rodno mesto. Obe sta na prelomu v samostojno življenje. Namesto da bi gradili svojo kariero, se osamosvojili in v polnosti zaživeli, ne moreta opravljati svojega poklica.

Če ne bi bili v taki situaciji, projekta skoraj gotovo ne bi bilo. Mnogokrat se znajdem v situaciji, ko si s prijatelji, kolegi rečemo, da bi iz tega morali narediti predstavo, a se zamisli zaradi različnih okoliščin ne uresničijo. Predstava Nisem dekle niti ženska torej ne bi nastala, če virus ne bi ohromil vsega sveta.

 

Kakšen je namen predstave?

Občinstvu želimo približati mlade ženske, dekleta, ki so navajena, da so v nenehnem gibanju, da delujejo, ustvarjajo. Takšen način obstajanja je svet pred izbruhom epidemije narekoval in ga zahteval. Naenkrat pa konec; vse se ustavi, miruje. Mlade ustvarjalke so ujete v tem trenutku, nekje na prelomu med dekletom in žensko, med odvisnostjo in samostojnostjo, prav tako kot je ujet tudi njihov medij izražanja, ki trenutno ni več gledališče, a tudi nekaj novega še ne.

Predstava želi nagovoriti vse, ki so se znašli v podobni situaciji; ustvarjalce in mlade … Kajti čeprav smo oddaljeni drug od drugega, smo si v tem, kar delamo, še vedno zelo blizu.

 

Kako je potekal ustvarjalni proces glede na to, da se ustvarjalke zelo dobro poznate,  igralka in plesalka celo od mladih nog … 

Brez pomišljanja lahko rečem, da je delo s prijatelji, ki so ti tako blizu, kot je meni Anuša in mi je sedaj postala Tjaša, privilegij. Gledališče je intimen prostor, v ustvarjalnem procesu se posameznik lahko sooči tudi s svojimi strahovi in bolečinami. Če ti kot režiserju predstave, ki izhaja iz osebnih zgodb, ne uspe ustvariti varnega prostora, kjer se ustvarjalci lahko popolnoma odprto izražajo, lahko proces pusti globoke rane. Med nami tremi pa ni nikakršnih zidov ali blokad. Tako kot v življenju je tudi v ustvarjalnem procesu najpomembnejša odprta, iskrena komunikacija in sprejemanje svojih in šibkosti drugih. Večja kot je povezanost, močnejše je odpiranje – in intenzivnejše je sobivanje, tudi v okvirih uprizoritvenega dejanja.

 

Projekt je mišljen kot spletna uprizoritev in ne kot uprizoritev v živo. Glede na situacijo je to najverjetneje najbolj modra odločitev?

Ha, modra odločitev … prej bi rekla – nujna odločitev. Strinjamo se, da nič ne more nadomestiti uprizoritve v živo. Glede na okoliščine pa smo v procesu dela spremljale različne poskuse prenosa gledališkega dogodka prek ekranov. Ugotovile smo, da je tako kot naši protagonistki tudi gledališče nekako ujeto med filmom in predstavo v živo. Najprej smo razmišljale, da bi naredile gledališko predstavo z mislijo na video, nato pa nas je ustvarjalni tok zapeljal tako, da smo ustvarile video z mislijo na uprizoritev.

 

Kakšni so vaši plani v prihodnjih mesecih, letih in kako menite, da je ustavitev javnega življenja vplivala nanje?

Najprej želim izpeljati premiero (smeh). Ker opravljamo delo, ki je v celoti odvisno od javnega življenja, sem prepričana, da bomo še nekaj let čutili in trpeli posledice pandemije. A iskreno verjamem, da bo gledališče, ki diha skupaj z občinstvom, obstalo. Dolgoročno se bodo stvari postavile na svoje mesto, do takrat pa si želim, da bi preprosto – preživeli. Tako ali drugače.

Nisem dekle niti ženska, SNG Nova Gorica

Povezani dogodki

Ana Kržišnik Blažica, 18. 6. 2020
Levin je izraelski Shakespeare
Ana Kržišnik Blažica, Matjaž Pograjc, 14. 10. 2015
Portret Krvave gore in njenega režiserja
Ana Kržišnik Blažica, 29. 9. 2016
Gledališče je skupinski obred človeškosti