Povej mi kaj o sebi.

Prihajam iz Bratislave. Kaj naj ti še povem?

Svojo zgodbo, ker potem te bom vprašala po zgodbi tvojega lika.

Moja zgodba je zelo dolga. (smeh) Študirala sem na konservatoriju v Bratislavi, študirala sem ples, petje in igro. Takrat sem bila še otrok, zato to ni tako pomembno. (smeh) To je zgolj šola, edina prava šola je življenje. (smeh) Vedno sem si želela biti pevka, začela sem igrati, ker mi je to omogočalo nadaljnje ukvarjanje s petjem. Bila sem na pevski gimnaziji, nisem pa želela postati operna pevka. Ker študija za petje ni, sem začela z igranjem, na začetku mi sploh ni bilo všeč. Nisem oseba, ki je igrala v gledališču kot otrok ali recitirala poezijo pred svojo družino. Petje pred ljudmi se mi je zdelo naravno, igranje pa ne. Nato se je to spremenilo. Moja kariera se je začela s petjem. Začela sem igrati v predstavah in rešilo me je, da igranja nisem jemala preveč resno. Začela sem uživati. Mislim, da je zelo pomembno, da se igranja ne jemlje preveč resno. Sram, živčnost in bolečina so izginili. Igralstvo je čudovit poklic, ampak je še zmeraj služba. (smeh) Na svetu so še druge pomembne stvari; ljubezen, prijatelji, knjige … Vedno mi je bilo všeč mnogo različnih stvari, nisem obsedena z igranjem. Tri stvari imam zares rada: petje, pisanje in igro. Rada jih kombiniram, nočem se ukvarjati zgolj z eno. Petje je moja ljubezen, pisanje mi omogoča svobodo in igranje je zabavno.

Kaj pa pišeš?

Napisala sem knjigo o svojem življenju v New Yorku. Knjiga se imenuje Hello. My name is Anča Pagačeva. Napisana je v slovaščini in leta 2008 je bila prodajna uspešnica na Slovaškem. Zabavna knjiga je, še zmeraj mi je všeč, čeprav sem jo jaz napisala. (smeh) Je kot spominska knjiga, super je, ker jo lahko odprem in se vsega spomnim, nisem si ničesar izmislila. (smeh) Napisala sem scenarij za film, ki je ravno v postprodukciji. Naslov je Tigers in the City. Vse, kar počnem, je komično. Rada imam žalostne knjige in filme, ampak sama tega ne morem ustvarjati. V to, kar pišem, zmeraj vključim humor in ironijo, drugače se počutim neumno. Ne morem pisati resnih stvari. (smeh)

Povej mi kaj o zgodbi svojega lika.

Naš kabaret se ne ukvarja toliko z zgodbo, bolj s kabaretom. Zgodba mojega lika je naslednja: Stanislava je pesnica in filozofinja, ki se zaljubi v slovenskega filozofa.

To je resnična zgodba? O katerem filozofu govoriva?

Oh, to je pa nerodno. (mi zašepeče ime) Zgodba govori o bitkah z birokracijo in vsem sranju, ki sledi, ko se človek preseli v drugo državo – čeprav živimo v veliki in »odprti« Evropski uniji. Predstava je sestavljena iz skečev, igranje je postmodernistično. Ni primerno za vsakega igralca, čustva so kompleksna, prepletena z gibanjem in besedilom, vsi ti elementi so v konfliktu. Včasih si želim, da bi lahko videla, kako je videti cela predstava. (smeh) Občudujem Nikovo razumevanje knjige in kako jo je priredil za oder.

Kako sta ustvarjala lik?

Like. Vsaka scena je povsem drugačna, moraš videti. (smeh) Težko govorim, predstava je zelo posebna, povezujem vse scene kot konferansje. Naše delo kot sestavljanka z ironijo povezuje različne družbene probleme.

Kaj pa razlike med Slovenijo in Slovaško?

Vse je isto sranje. (smeh) Ljudje so povsod enaki, prav tako birokracija, ki poskuša vse ovirati. Vsaka mala država ima takšne probleme, Slovaška zagotovo.

Pa saj Slovaška ni majhna.

Ne, si nora? Mogoče Češkoslovaška. Ne. Kako je to srčkano. (smeh) To moram vsem povedati. Slovenija je kulturno veliko bolj dejavna, odkar sem tukaj, sem videla veliko stvari. Predstava Zapiranje ljubezni me je navdušila, ena najboljših predstav, kar sem jih kdaj videla. Scena na Slovaškem se počasi razcveta, imamo talentirane ter pogumne umetnike. Včasih se podcenjujemo – umetnost tukaj ni nič slabša kot na primer v New Yorku. Mislim, da moramo vzgojiti in izobraziti publiko, ker nam je manjka. Imamo predstave, imamo igralce, samo še občinstvo nam manjka. Verjamem, da je umetnost, ki vsebuje čustva, mojstrsko delo in mora zaslužiti denar. Potrebuje samo nekoga, ki jo bo prodal. Ko je nekaj pristno in resnično, zmeraj doseže uspeh. Ne govorim o zvezdništvu, ampak o zasluženem prepoznanju. Denar je samo drugačna oblika energije in ne nujno slaba. Denar ni sovražnik umetnosti. Moj cilj je ustvariti nekaj z umetniško vrednostjo za ljudi in uspeti. Denar in umetnost se potrebujeta. Ne razumem umetnikov, ki ne cenijo poslovnežev. In potem vzamejo denar od sponzorjev in se zmrdujejo. Če ljudje ne želijo delati na televiziji, naj pač ne delajo na televiziji. Želim ustvarjati, ampak želim tudi dobro zaslužiti in preživeti.

Zanimiv pogled.

Po drugi strani pa so mi zelo všeč sarkastični umetniki, ki se v svojih predstavah delajo norca iz publike. Saj veš, predstava, v kateri se nič logičnega ne dogaja, obiskovalci pa preplačajo vstop. (smeh)

Kako Ljubljana vpliva na tvoje ustvarjanje?

Hmmmm. Tukaj mi je všeč, mirno in tiho je. Nočem nazaj. (smeh) Ne še. Premiera bo čez dva dni in potem se vračam domov. Ljubljana me je osvobodila. (smeh)