Mentor: Lizistrata je adaptacija antične komedije. Je tudi najuspešnejša kosovska produkcija zadnjih nekaj let. Gre za zelo zanimivo adaptacijo, na Lizistrati sem videl delati že več drugih režiserjev, ampak ta je zelo specifična. Tema je postavljena v naš kontekst, ne govorim zgolj o antični vojni, ampak o našem času. Igram glavno vlogo komisarja. Reinterpretacija je zelo moderna, z ujemajočo se estetiko, primerna je za velike festivale.

Z zamudo se nama za mizo pridruži Elmaza Nura. 

Zakaj ste izbrali ravno Lizistrato?

Elmaze: Drama govori o ženskah, in zdi se mi skoraj nemogoče, da je kot ženska režiserka ne bi obravnavala. Obenem se je tudi vodstvo gledališča odločilo za uprizoritev in ponudili so mi režijo.

Mentor mi je povedal, da je reinterpretacija zelo moderna.

Je. Ob branju originalnega teksta bralec opazi prisotne socialne in politične elemente, ki so značilni za zgodovinski kontekst. Po drugi strani pa ima drama univerzalno sporočilo: da bi jo lažje približali sodobni publiki, smo naredili adaptacijo. Menim, da smo s to adaptacijo uspeli dobro komunicirati – predstava je leta 2012 na Kosovu podrla vse rekorde gledanosti. 

Kakšen je položaj ženskih režiserk na Kosovu?

Zame sploh ni težek, tudi na univerzi predavam gledališko režijo. Najbrž pomaga moja ljubezen do poklica, s katero premagujem prav vse težave. Imam tudi veliko prijateljev, ki dobro svetujejo: umetnikovo življenje je polno vzponov in padcev in njihovi nasveti so zmeraj uporabni. Situacija je sicer povsod podobna: z umetnostjo se ne služi. Umetnost je nekaj duhovnega in nekupljivega. Na srečo še zmeraj uspem preživeti. (smeh)

Kako je pa z mladimi umetniki?

Odvisno od odnosa: za tiste, ki trdo delajo, je vse v redu. Za lenobe, ki pa samo čakajo na povabila k projektom in pijejo kavo, pa zelo težko. Za vse umetnike velja, da je Kosovo povojna država, in mnoga sredstva, ki jih država daje, so namenjena točno določenim tipom projektov. Nekateri umetniki se na ta način nočejo prodati, ker verjamejo v pristno umetnost. Če bi se sredstva namenjala pravim projektom, bi Kosovo imelo najboljšo umetniško produkcijo. V državah, ki niso preživele vojne, se vidi, da so ljudje manj čustveni.

Kaj pa Slovenija?

Slovenija je zame povojna država, četudi ste imeli samo nekaj dni vojne. (smeh) Za umetnika je pomembno, da izkusi močna čustva. In povsod na Kosovu lahko umetnik najde pomembne teme, ki si zaslužijo mesto na odru. 

Torej so sredstva pogojena z vsebino?

Ja, radi imajo dobro promocijo in ceneno, »fast food« umetnost. Če umetniki izberejo dobro temo, nekaj iskrenega, kar prihaja iz znotraj, je to nekaj povsem drugega.

Se v vašem občinstvu znajdejo tudi Srbi?

Imamo precej koprodukcij s Srbi in Romi. Počasi umirjamo situacijo z umetnostjo. Če čutim, da je nekaj prav, to naredim. Če mi nekdo zgolj ponudi denar, me to ne zanima.

Kakšen je pomen gledališča za narodno identiteto?

Pred letom 1990 je gledališče vključevalo tudi srbske drame. Večina dram je zdaj iz mednarodnega repertoarja. Zelo smo odprti.

Bi lahko vašo predstavo razumeli kot mirovni apel?

Ja. Izkusili smo vojno, ampak v predstavi je vojna razumljena bolj kot skupek različnih konfliktov. Nisem želela, da predstava govori zgolj o Kosovem ali Balkanu. Povsod po svetu smo izpostavljeni političnim manipulacijam in v svoji predstavi želim prerasti konflikte vseh vrst. Ljudje naj živijo v miru. Napetost v moji predstavi se pojavlja med dvema skupinama, ki pa bi lahko bili tudi dve različni državi. Zdi se mi, da je politika zavajajoča in nezanesljiva v vseh državah: v času kampanj politiki obljubljajo vse mogoče, sprememb pa ni. 

Kako je potekalo ustvarjanje predstave?

Izjemna izkušnja, imam super ekipo. Pet igralk, pet igralcev, skupaj smo šli čez zelo zanimiv proces in srečna sem, da jo radi igrajo.

In prihodnost vašega gledališča?

Imam mnogo načrtov. Kosovsko narodno gledališče je imelo veliko problemov z izgubo povezav ob razpadu Jugoslavije ter s pomanjkanjem denarja. Zadovoljna sem, da smo se povezali z najpomembnejšimi gledališkimi institucijami. Mislim, da bo gledališče preživelo, občinstvo ga ima rado. Povezovanje in sobivanje sta zelo pomembna.

Kako je potekalo vaše poučevanje v Ameriki? Kakšni so vaši vtisi?

Oni imajo boljši menedžment, mi pa boljše umetnike. Denar ni pomemben.

Še zadnja misel?

Rada bi se zahvalila organizatorjem Ex Ponta za povabilo, zelo smo počaščeni. Super je, da lahko vidimo druge projekte in skupaj napredujemo.