O sebi in o igri

Moj oče je Francoz, francoščine in slovenščine sem se naučila istočasno. Pri 21 letih sem odšla v Francijo študirat igro. Bila sem sprejeta na program Acting in English preko avdicije na šoli Cours Florent. Vse je bilo super, razen pouka igre v francoščini – to sem pridno špricala (smeh). Igre sem se še učila v šoli Jacques Lecoq, ki mi ni ležala – institucija, v kateri se pretvarjajo, da nimajo pravil, ampak to ni res. Vse, kar je odmik od njihovega stila, jih moti. Nobene možnosti ponavljanja, če jim ni všeč, je pač ne.

O svojem prvencu

Delo je polno presenečenj (smeh). Težko je dobiti agenta za svojo prvo predstavo, za začetek. To, kar si ti videla na internetu, je posnetek po enem mesecu vaj, zdaj smo veliko stvari spremenili. Ideja za predstavo je nastajala sproti, začelo se je s smrtjo moje babice. Zame je gledališče živa stvar, ki  nastaja sproti. Tako Lynch vzdušje, igram se s klišeji, z barvami. Predstava je nastajala skozi slikovne asociacije, ena stvar me spomni na drugo, druga na tretjo, vmes pa poskušam ostati dramaturško zvesta ideji.

Predstava je primerna za otroke do pet let in potem spet od trinajstega naprej. Vmes zgolj, če so starši pripravljeni obrazložiti dajanje človeka na verigo, fafanja je veliko ... Vse, kar gre v usta, kar jemo, kar gre iz ust. Ampak nobenega kakca. Ne grem v performans, felacije niso prave.

O izzivu hkratne režije in igre

Tega ne bom več naredila, ker je preveč in onemogoča objektiven pogled na stvari. Odločila sem se, da to prvič poskusim, ampak naslednjič bom bodisi režirala bodisi igrala.

O pripovedovanju pravljic

Če je bila ena stvar res pomembna v mojem življenju, je bilo to očetovo pripovedovanje pravljic. Ne mislim samo na klasične pravljice, ampak karkoli, ob branju knjig in filmov se mi je oče z lahkoto zmislil nadaljevanje. Samo rekla sem mu »povej mi zgodbo« in sem jo dobila. Živela sem v mehurčku pravljic. Ko je oče odšel na delo v tujino, mi je pošiljal kasete, na katere je posnel nove pravljice zame. Izjemno zanimiva oseba, moj oče, dvakrat je bil obsojen na smrt, pa se je vsakič zmazal.

O odnosu z mamo

V predstavi ima najin odnos precej incestuoznih podtonov, raziskujem meje med otrokom in materjo, oziroma med dvema ženskama, in njuno tekmovalnostjo. Z mamo se sicer super razumeva, res sva si blizu, imava prijateljski odnos. Zdelo se mi je zanimivo, da grem pri tej predstavi v take ekstreme, nekatere mamine prijateljice so mislile, da pripovedujem najino zgodbo. Ampak to je v redu, doda k perverznosti. Preseneča me, kako je predstava pripomogla k temu, da sva si še bližje. Baletni čeveljci v predstavi so tudi vpliv moje mame, bila je primabalerina.

O obiskovanju slovenskega gledališča

Bila sem povsod, največ pa sem hodila v Dramo in Mladinsko gledališče, saj ... (me pogleda v smislu, »saj drugo pa ni omembe vredno.«) Pa še kakšni festivali.

O vlogi jezika

Seveda smo v vsakem jeziku, ki ga govorimo, druga oseba. Na začetku predstave je en monolog v francoščini, nato pa je vse v angleščini. Poskusila sem prevesti del predstave v slovenščino, pa res ni šlo, niti za foro ne. Vse je bilo o moj bog slabo, kot da bi prišli iz farme.

O estetiki

Pri francoskem gledališču mi manjka telo igralcev. Vse je intelektualno, vse se dogaja zgoraj (pokaže na glavo), gladko, bleščeče, pravilno ... (tukaj preskočiva v francoščino). Vse je odrezano od človeka. Rada imam popolno stilizacijo, ne nekaj na pol: kao človek, pa kao stilizirano ... Manjka mi zamazano gledališče. Rada imam moderno režijo. Obožujem Čehova, ampak zakaj bi Tri sestre zmeraj postavili z istimi kostumi, ki sanjajo o Moskvi? Zakaj ne želijo it v Hollywood? Tak teater mi je neznosen. To se gre gledat zgolj kot zanimivost.

O Franciji

Francija je boljša, ker je večja: daje več izbire in več svobode. Ljudje te ne poznajo in to je super, ti boš to razumela.

O najljubših režiserjih

Igrala sem v Kralj umira režiserja Silviu Purcărete, ki je en mojih ljubših režiserjev, delo z njim je bilo del mojih sanj. Všeč mi je tudi Jean Michel Rabeux, on dela tak kičasti intelektualen trash. Pa Joël Pommerat. Par režiserjev mi jih je res noro všeč, stremim k podobni estetiki. In Romeo Castelucci.