V ponedeljek, 2. 9. 2013, je potekala konferenca NETA (Nova evropska teatrska akcija), ki so jo vodili Blagoja Stefanovski, predsednik NETE, Branislav Mićunović, črnogorski minister za kulturo, ter Damir Domitrović Kos, generalni sekretar NETE. Gledališka mreža NETA povezuje 44 članov (gledališč, združenj) in ima pred seboj ambiciozno nalogo – NETA ART TV, ki bo v prvi fazi deloval kot spletni portal za širjenje komunikacije na področju kulture, nato pa še kot kabelska televizija in samostojni naročnik umetniških projektov. Čeprav se člani zavedajo, da časi niso naklonjeni kulturi, so prepričani, da jim bo uspelo. Delo nameravajo pričeti s snovanjem ožje skupine, ki bo definirala projekte in jih prijavila na več razpisov za financiranje Evropske unije.

Kot posebni gost je nastopil Ion Caramitru, direktor Nacionalnega gledališča v Bukarešti, ki je poleg izjemne umetniške kariere dosegel nekaj, kar uspe le redkim: večmilijonsko obnovo nacionalnega gledališča, za katero se je boril pod petimi različnimi ministri za kulturo. Gledališče, ki bo obiskovalcem odprlo vrata naslednje leto, se ponaša s prestižno lokacijo v centru Bukarešte, moderno tehnologijo in kar sedmimi dvoranami, ki lahko glede na potrebe in specifike posameznih produkcij prilagodijo obliko prizorišča, na primer iz elizabetinskega v italijanski model. Trenutna finančna situacija v kulturi ni idealna, vendar so z obiskom zadovoljni, z morebitnimi koprodukcijami festivala NETA pa iščejo tudi nove poti do publike. Po zaključku konference sva se pogovarjala o romunskem odnosu do kulture in njenem stanju pred in po Ceausescuju.

Dobila sem vtis, da ima kultura v Romuniji izjemno pomembno mesto. Kako ste to uspeli doseči?

Na to ni mogoče tako preprosto odgovoriti. (smeh) Predstavljava si, kaj je kultura pomenila pred velikimi spremembami sveta. Teater in poezija sta bila najbolj privlačni pa tudi svobodni umetniški panogi pod komunističnim režimom. Teater je bil sam po sebi kot otok svobode. Mesto čaščenja, poleg cerkve, mesto, kjer se je občinstvo srečevalo z umetniki in čakalo na boljše čase. (smeh) Večina naših produkcij so bile pravzaprav alegorije za upanje in za podporo novi demokraciji. Moja produkcija Hamlet je bila ena izmed najbolj ekspresivnih. Igrali smo jo leta 1985, trajala je pet ur, ampak ljudje so vztrajali. Imeli so okus po svobodi. Po letu 1989 je vladala popolna zmešnjava, nihče ni vedel, kaj naj počne, in postopoma smo se vrnili h gledališču, ker gledališče, kot pravi Shakespeare, nastavlja zrcalo družbi. Preteklost smo dojemali kot zgodovino in ne kot komedijo, in gledališče je pri tem pomagalo.

Gledališče je torej uživalo precejšno svobodo pod Ceausescujevo vlado.

Bolj ali manj, obstajala je cenzura, vendar smo se ji izmikali. To nam je uspelo s produkcijo klasikov, uprizarjali smo Shakespearja, Molièrja, Čehova in druge. Tako nas niso mogli ustaviti.

In sedaj romunsko gledališče cveti, med tiskovno konferenco ste povedali, da se je število obiskovalcev izjemno povečalo.

V Romuniji je teater del življenja. Je del našega človeškega ustroja, ne zgolj izobrazbe. Ljudje so od nekdaj prihajali v teater, ker ga potrebujejo. Takoj, ko smo ponudili bolj privlačne in provokativne predstave, se je število obiskovalcev še povečalo. Imamo dobro znamko in ljudje radi pridejo.

Imate subvencije, da lahko obdržite dostopne cene vstopnic?

Nekaj jih res imamo, nekaj denarja pride od vstopnic, sponzorji so praktično izginili, ker se je spremenila zakonodaja. Situacija je trenutno finančno zelo delikatna.

Boste morda za pomoč zaprosili Evropsko unijo?

Trenutno še nimamo pripravljenih projektov. Upam, da bo festival NETA nekoč zaživel in da ga bomo prijavili za subvencije.

Kako naj bi bil videti festival?

S čim bolj močnim programov. Izbor mora vključevati zgolj najboljše. Rad imam NETA kot balkansko strukturo in verjamem, da bodo nove balkanske energije na festivalu impresivne.

Zdelo se mi je zanimvo, ko ste rekli, da je balkansko gledališče najboljše in da Zahodna Evropa nima prav veliko ponuditi.

Najbrž je temu tako zaradi hitro spreminjajočega se in nepredvidljivega življenja na Balkanu. Vsak dan se zgodi kaj novega.

Želela bi vam tudi čestitati za uspešno izpeljan projekt obnove Romunskega narodnega gledališča. Kako vam je uspelo spogajati tak projekt?

Včasih se čudeži dogajajo. (smeh) Trenutna vlada se je odločila za nadaljevanje finančne podpore projektu, imeli smo srečo.

Za konec pa me zanima še, kakšen je položaj mladih umetnikov v Romuniji danes.

Imamo zelo močno underground gibanje, zelo so produktivni. Te dni je v Bukarešti festival Undercloud. (smeh) Nastalo je nekaj izjemnih produkcij in odločil sem se, da jih bom podprl tako, da jim dam povsem na voljo dvorano Sala Mica v na novo obnovljenem gledališču.