Barčica za punčke

Najmočneje in najlepše se to dogaja v otroštvu. A tudi pozneje včasih vstopajo v naš predstavni svet, kot naivno idealni modeli ali kot obremenjujoči vzorci, kot lepe in hkrati okamnele ikone ali kot zakladnica motivov, ki se ponujajo vedno novim verzijam, da bi obogatile naše doživljanje drugih in sveta. Vendar ni vselej lepo, včasih ob teh podobah prav zelo boli.

V igri Milene Marković figure iz pravljic nikoli niso ikone niti idealni modeli. So eden izmed načinov, samo eden izmed različnih načinov, kako ugledati in ubesediti (pa potem uprizoriti) kompleksno in v različne konce razvejano zgodbo nekega življenja. Kolikor je temu sploh mogoče reči zgodba: vse je v gibanju in spreminjanju, v potovanju skoz različne plasti zavesti in resničnosti, vse prepredeno z raznovrstnimi asociacijami, z različnimi sidrišči in pobegi ven, imaginativnimi in tudi konkretno stvarnimi. Vse je fragmentarno in izmuzljivo, a vendar celovito. Na koncu koncev to vendarle je zgodba nekega življenja. In če je prepredena in obogatena s pravljicami in poezijo, največkrat boli.

Barčica za punčke iz leta 2005 je tretja igra Milene Marković, gledališke avtorice in pesnice, ki se je v zadnjem desetletju uveljavila v domači Srbiji, pa tudi v širšem evropskem prostoru. Nekaj malega smo jo že spoznali tudi na Slovenskem. Barčica je izrazita avtorska stvaritev, njena uprizoritev pa daleč presega okvire zanimanja za prostor nekdanje skupne domovine. Ponuja se nam kot sugestivno in močno delo, ki spreminja koordinate sodobnega dramskega pisanja. Znane in že obvladane postopke ustvarjanja drame s kompozicijo fragmentov, ukvarjanja s temami in ljudmi iz družbenega obrobja, zgodbo o iskanju identitete posameznika v sodobnem »post« svetu, je silovito nadgradila z navezavo na pravljice in uporabo mitoloških motivov, predvsem pa s sugestivno poetičnostjo in prepričljivo avtorsko izpovedno noto. Igra, ki v svojem središču izgrajuje izjemno zanimivo podobo ženske, obeta pravo gledališko doživetje.