Srečko Fišer se je leta 1981, po končanem študiju primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika s književnostjo in po vrnitvi s pozicije lektorja za slovenski jezik v angleškem Nottinghamu, zapisal Slovenskemu narodnemu gledališču v Novi Gorici, kjer deluje kot lektor, kdaj tudi dramaturški sodelavec, dve sezoni pa je zaznamoval še s svojim umetniškim vodenjem.
1982 je leto, ki beleži njegov podpis pod prevodom dela Henryja Jamesa Obrat vijaka, od takrat naprej in vse do danes (in želimo si, da še dolgo naprej), njegovo prevajalsko ustvarjanje bogati slovenski prostor z naslovi iz svetovne dramatike, proze, esejistike in poezije.
1994 je letnica, ki dokumentira začetek Fišerjevega dramskega opusa, ki mu je prinesel tudi dve nominaciji za Grumovo ter Smoletovo nagrado na Borštnikovem festivalu.
Leto 2013 pa je leto, v katerem je po Bevkovi in dveh Sovretovih nagradah za prevajalske dosežke dobil še nagrado Borštnikovega srečanja za prevod Hamleta Williama Shakespearja.
“Svet se maje, jaz pa rojen, da mu ravnam tečaje.” Poved, za katero so že v obrazložitvi Borštnikove nagrade zapisali, da se nam je zasidrala v spomin. Tudi vam? Ali vam je bila ob prevajanju morda ljubša katera druga?
Seveda sem vesel, če se kakšna formulacija pri gledalcih / bralcih / poslušalcih “prime”. Med prevajanjem pa namenjam vsakemu delu teksta toliko pozornosti, kot se mi zdi, da ga potrebuje, nič več. In pogosto rabijo več pozornosti kakšni nemarkantni deli besedila, ki jih nikdar nihče ne bo citiral. Zato si posameznih fraz tudi ne zapomnim; to šele (morebiti) kasneje, če jih dobivam od igralcev in publike nazaj. Znalo bi biti nevarno, če bi se že med delom naslajal nad posameznimi pasusi.
Glede na to, da ste avtor petih dramskih besedil, predvidevam, da ste prej kot prevajalec želeli biti izvirni avtor, pisatelj? Imam prav?
Od kdaj naprej želja šteje? Od takrat, ko si kazenskopravno odgovoren zanjo? Ali je mogoče ravno nasprotno res – otroške želje so najbolj iz enega kosa in prave? Če je tako, si nisem “prej” želel biti ne prevajalec ne dramatik, ampak pilot. Kar je potem prišlo, je nemara sublimacija tega. Sicer pa letnice mojih izdelkov povejo, da sem prej prevajal druge stvari kot drame in prej prevajal drame, kot jih pisal. In če bi me z vseh strani obdajala kakšna sijajna avtohtona izvirna (ali se ti pridevniki imenitno slišijo! kaj, če bi rekli samobitna, da bi bili še bolj v sozvočju z duhovno veličino našega prostorčasa?), bi se iz rešpekta slednjega posla nemara niti ne bil polotil.
Kako je potem prišlo do tega, da ste začeli prevajati?
Prišlo je tako: bral sem besedilo v tujem jeziku in zastavilo se mi je vprašanje: kako bi bilo to po naše? To je bilo menda še v gimnazijskih letih. Misel, da bi bil to lahko moj poklic ali eden od poklicev, me je obšla precej kasneje. Bil sem brez službe, odhajal sem v vojsko, ne preveč mile okoliščine. Pa sem si mislil, nekaj za notranjo oporo; in sem stopil k uredniku ene od založb, ki sem si bil malo znan z njim, in sem mu rekel: “Jaz bi pa nekaj prevedel.” “Ja, kaj pa?” “To in to.” “Prav, pa daj.” (To je malo zgoščeno povzeto.) Saj tvegal ni veliko: če bi naredil zanič, bi mi pač zavrnil in adijo; ampak sem mu vseeno hvaležen.
Hamlet / Foto: Peter Uhan
Študirali ste primerjalno književnost in literarno teorijo ter slovenski jezik s književnostjo. Zanimivo je, da poleg italijanščine večinoma prevajate iz angleškega oziroma ameriškega jezika. Je to morda povezano z življenjem v angleškem Nottinghamu, kjer ste v letih 1977−79 zasedali mesto lektorja na tamkajšnji univerzi?
Te stvari so dostikrat plod naključij. Ko sem končeval študij, so me opozorili, da s svojimi referencami lahko kandidiram za mesto lektorja slovenščine v Nottinghamu, ki je bilo takrat prosto. Šel sem, izkušnja je bila zanimiva. In seveda mi je dala tudi nekaj več bližine z jezikovnim in kulturnim okoljem, kar precej pomaga pri prevajanju.
Kakšni so spomini na to obdobje? Kako ste osvajali angleški jezik – po knjižnicah s slovarji ali kako drugače?
V knjižnici s slovarjem bi prej osvojil knjižničarko kot jezik, pa še za to bi bila najbrž primernejša kakšna druga knjiga ali sploh pripomoček. Čeprav sem drugače ljubitelj knjižnic in slovarjev. Slovarji so opomnik neosvojljivosti jezika. On ima nas bolj kot mi njega. – Spomini pa, spomini na mladost so zmeraj lepi. Tudi knjižnica na kampusu v Nottinghamu je bila lepa, sploh, ker je bila odprta do desetih zvečer. Drugače pa, čeprav sem uradno spadal med učitelje, sem bil po letih in interesih bliže študentariji in z njo sem se največ tudi družil.
Ste morda spoznali koga zanimivega?
Povsod se najdejo zanimivi ljudje in ni nujno, da so ravno VIP.
Ameriški prevajalec iz italijanščine William Weaver, ki v svojem prevajalskem opusu pokriva precej podobne avtorje kot vi, je v enem izmed svojih intervjujev omenjal Elso Morante kot eno izmed zahtevnejših avtoric, ki je budno bdela nad njegovim prevajanjem, do te mere, da je prevajanje skorajda opustil. Ali ste kdaj v procesu prevajanja sodelovali s katerim še živečim avtorjem? Je takšno sodelovanje prej v prednost ali breme?
Vaša anekdota dobro ilustrira moje mnenje, da zna imeti prevajalec hude probleme, če se preveč petlja z avtorjem-osebo. Avtor ima svoje subjektivne percepcije besedila, ki za interpretacijo niso nujno najbolj produktivne, po možnosti nima pojma o jeziku, kamor ga prevajaš ... Ne rečem, da včasih morda ne pride prav kakšna pomoč, a v načelu je prevajanje samoten posel, vprašanja se morajo razreševati na relaciji tekst – prevajalec, vsaj ogromna večina. Samota je pogoj tiste količine svobode, brez katere tudi tu ne gre. Kogar mikajo bolj “interaktivni” pristopi, bo morda našel več zadovoljstva v kakem drugem poklicu.
V vašem opusu prevladujejo predvsem prevodi dramskih besedil. Je to povezano z vašim delovanjem v gledališču ali čutite do dramskih besedil posebno naklonjenost?
Tudi te reči so pogosto plod naključij. Sam se ne bi hotel specializirati, ni v moji naravi, všeč mi je, da se znajdem v različnem. (Zato tudi, če se za hip vrnem k vašemu prejšnjemu vprašanju, ne bi hotel “pokrivati” kakšnih avtorjev, to je bolj posel za policijo; naj imajo svoje življenje, kot imam jaz rad svoje.) – Po drugi strani pa je res, da prevajanje dramatike izraziteje kot pri drugih zvrsteh terja razbiranje specifičnega konteksta (karakterja, situacije ...) in tu je poznavanje gledališča “od znotraj” gotovo v pomoč.
Hamlet / Foto: Peter Uhan
Kaj so kriteriji, po katerih prepoznate odlike nekega prevoda? In kaj je tisto, k čemur sami s prevodom stremite?
Težko reči. Laže je reči, zakaj kakšen ni dober: ni točen, je okoren v izrazu ... Če nima teh in takih pomanjkljivosti, je že skoraj dober. Da je dober brez skoraj, mora imeti še nekaj – kako bi rekel – svojega življenja, ne terjati nenehnega škiljenja proti izvirniku. Kar najbrž pomeni, da mora delovati tudi s tisto plastjo, ki je pod pomenom. Potem je še vrsta vprašanj, ki so bolj partikularna, pa vseeno pomembna. A premisliti čisto vsega se ne da – to te lahko tudi uniči.
V intervjuju za Delo ste dejali, da je prevod Don Kihota ali pa recimo Bratov Karamazovih relevantnejšo slovensko literarno dejanje kot večina slovenskih izvirnih del. Pa vendar večina pozornosti širše javnosti pripada originalu, kar je zaradi specifike področja tudi na nek način razumljivo. Priznanja, kot je recimo Borštnikova nagrada, so zato toliko bolj dobrodošla. Kaj je tisto, s čimer prevajalci dobite potrditev, da delate dobro?
O tem sem že malo više nekaj rekel. Čast vsem ustvarjalcem novih pomenov, ampak beseda izviren me spominja na čisto izvirsko vodo, ki jo črpajo na dvorišču pivovarne sredi mesta. Mogoče je navsezadnje pomembnejše, ali je voda dobra, kot kje jo zajamejo ali uplasteničijo. Sicer se je pa tista opazka nanašala predvsem na odnos tako imenovane literarne vede, ne toliko “laične” javnosti, do prevajalskega dela. Slovenska literarna veda ima v svoj začetek vpisan predsodek do prevajalstva (tipično na primer Levstik) in tega se v precejšnji meri še ni otresla. Kar zadeva priznanja za delo, pogosto ne dobiš bolj ali manj nič, delaš v nekakšni gluhi lozi; je dobro, je slabo, se zdi precej vseeno. Okolje je pač takšno, majhno, ne preveč kultivirano, do premisleka nekaterih stvari težko pride. Saj glede tega tudi “izvirni” avtorji nis(m)o tako zelo na boljšem. Morda je, kljub tveganju zmede, ki ga prinaša produkcijski proces, še največ odziva v gledališču, pa še tu se mi zdi, da ga je zmeraj manj. Mogoče mora miniti nekaj časa, da bodo te stvari spet malo širše pripoznane kot pomembne in ne zgolj odvečen strošek za milo nam domovino. Ali pa da bomo dokončno šli k vragu.
Kot kitarist in pisec besedil ste bili aktivni tudi v glasbeni skupini Dobermani. Koliko gre glasbeni posluh z roko v roki s prevajalskim?
Tista epizoda, ki je pol za šalo pol za hec našla pot v curriculum, je bila zabavna, a tudi dokaj bežna in ne preveč pomembna. Res pa je, da sem imel z glasbo vseh sort zmeraj zelo oseben odnos. Če to prevajalcu pomaga – ja, mislim, da pomaga, čeprav še ni garancija ničesar. Tudi ni glasbeni posluh čisto isto kot jezikovni.
Če bi bili igralec in bi imeli možnost izbire, kateri bi bil lik v Shakespearovem Hamletu, ki bi si ga želeli igrati?
Da me postavijo na oder in moram kaj izvajati – to se mi pritakne kvečjemu v hudih sanjah. Z igralci sem imel v življenju precej opravka, njihov poklic spoštujem in jim ga ne bi uzurpiral. Znam kolikor toliko dobro prebrati besedilo, tudi na glas, če je ravno treba, ampak igralstvo je še vse kaj več kot to.
Kaj lahko pričakujemo v prihodnje, kaj trenutno prevajate? In še, kakšne so vaše (prevajalske) želje na naprej?
Trenutno že kar nekaj let Michelangelovo poezijo in vmes še kaj. O željah ne bi preveč razpredal, da jih ne zarečem. In včasih je tisto, kar pride naproti, zanimivejše od želje.
***
(SiGledal vam v sklopu veselodecembrskih pogovorov z Borštnikovimi nagrajenci ponuja še malo Hamleta. Pravzaprav ... malo Hamletove Ofelije. Z nami bo Polona Juh, točno v ponedeljek, 9. decembra 2013, in točno na SiGledal.org!)