Predstava nam drzno postavlja nekaj vprašanj, ki se jim v vsakdanjem življenju poskušamo izogniti (npr. zakaj so žrtve terorističnih napadov v Parizu bolj tragične od tistih v Bagdadu in ali se zavedamo, da je udobje našega življenja zgrajeno na »žrtvah« Bljižnega vzhoda), hkrati pa nas opominja na naše korenine in preteklost kolonialne Evrope. V ospredje postavi tudi naš odnos do tujcev, imigrantov – ki so pravzaprav točno to, kar so bili naši predniki pred nekaj stoletji. Uprizoritev nas direktno poziva k razmisleku in je že dvignila nekaj prahu, na Poljskem so jo zaradi domnevne šokantnosti celo odpovedali. Dokaj strnjena predstava (75 min brez odmora) nam brez cenzure zakriči v obraz in nam, nemim gledalcem propada človečnosti, dobesedno pokaže sredinec. Uprizoritev temelji na provokaciji, loti pa se tako nas osebno, družbe kot celote in tudi krščanstva – vere, ki uči, naj sprejmemo vse, hkrati pa zavrača vse, ki ji ne sledijo popolnoma. S svojimi golimi telesi nas na neki točki igralci opomnijo tudi na to, da smo pod obleko in verskimi simboli vsi enaki. Res je, da uprizoritev ponavlja nauke, ki smo jih že slišali, a ker se iz njih očitno še nismo ničesar naučili, ogled predstave nikakor ne bi škodil.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: