Pozdravljeni,
teh nekaj let po odprtju obnovljene gledališke dvorane se službeno srečujeva.
Vi pripravite programe, sama pa poskušam v šoli pridobiti dovolj podpore, da učence pripeljemo na ogled izbrane predstave.
V tem šolskem letu se nam je posrečilo pripeljati učence od prvega do devetega razreda, učence iz oddelkov nižjega izobrazbenega standarda in otroke iz oddelka s prilagojenim programom vzgoje in izobraževanja. Okoli petsto otrok je v dvorani dihalo, gledalo in poslušalo in skrbelo ali pa se veselilo!
V časih, ko je pogosto treba obrniti in dobro premisliti, kako porabiti vsak dinar, se je najlaže odločiti za odpoved nematerialnim potrebam. In pogosto se zgodi, da se doma in v šoli najprej odpovemo knjigam (še dobro, da imamo knjižnice!), glasbenim nastopom, obisku kina, pri gledališču pa to storimo še lažje, ker je strošku vstopnice treba dodati še strošek prevoza.
Ravnatelj naše šole je tudi (kako pripravno!) predsednik Društva prijateljev mladine. Prisluhne, prepoznava in se strinja, zato učenci od prvega do petega razreda v novoletnem paketu že leta dobivajo izvirno slovensko slikanico. Namenski denar društva smo raztegnili še na obisk kina, sedaj gledališča.
Na vsak obisk gledališča se v šoli pripravimo. Govorimo o vsebini, ustvarjalcih pa tudi bontonu. Učitelji slovenščine in razredniki si vzamejo čas, saj imamo potem od predstave vsi več; tako izvajalci kot gledalci, pa še organizatorjem ni treba zaradi občinstva zardevati.
Verjamem, da je prav sedaj še toliko bolj potrebno in obvezno, da učenci doživijo vrhunske predstave, ki jih zalijejo s svojo zvočno, vizualno, čustveno vsebino. V času instantne prehrane, interneta, reklam in užitkov … je nujno, da jih vsaj za tisto uro ustavimo v času in prostoru in jim omogočimo nekaj posebnega. Da jih besede in misli spremljajo, da o njih razmišljajo tudi, ko iz zatemnjene dvorane pridejo na svetlo.
Učitelji slovenščine so se navadili, da jim predlagam kakšno predstavo, na razredni stopnji pa je veljalo prepričanje, da je otroke treba odpeljati v »pravo« gledališče.
Napovedane Kuzmove škratovščine so me tako razveselile, da sem se, oskrbljena s podatki o zmogljivostih in tehnoloških posebnostih soboške dvorane, odpravila na aktiv in predstavila vašo letošnjo ponudbo.
In kocke so padale ena za drugo.
Boksarski utrip so začutili učenci v svojih srcih,
Martinu Krpanu so sledili v izvirnem, neskrajšanem besedilu v striparski podobi na največjem ekranu,
škrat Kuzma pa je skupaj s srako začaral dvorano.
Ostal je še prvi razred in Ribič Taro.
Zelo me je skrbelo.
Učenci so na avtobusu povedali, da je treba počakati do konca predstave, igralce nagraditi z aplavzom in vstati šele, ko se bodo prižgale luči. Malo sem se potolažila, da papirji, ki sem jim dala v razrede, niso ostali odloženi na katedru.
Potem se je zgodila vrhunska predstava. Zalila nas je z zvoki, čutili smo piš vetra in valovanje morja. Nekaj daljnega in tujega je prišlo do nas kot domače in univerzalno. Kako drugače razumeti sedemletnega fantka, ki po predstavi reče, da bi tudi sam naredil enako in se poročil v morje. In deklico, ki razume, da vse lepo mine hitro in da vse hudo teče zelo počasi!
Tudi učiteljice so bile očarane. In danes so dan začele s pogovorom o doživetem.
Za kaj sem hvaležna?
Za vse dobre predstave, ki jih pripeljete, da si jih lahko ogledamo in nam ni treba nekam daleč.
Da se nasmejemo ob koprskih Butalcih in zamislimo ob Oliverju Twistu.
Ob tem še nisem pozabila komentarja učiteljice, ki je menila, da bi bila v prazničnih časih lahko predstava malo bolj vesela (Dickens pa vesel?!?).
A zelo sem si zapomnila osmošolca, bodočega električarja, ki se je veselil, kako se bo enkrat zaposlil, popoldne »fušal«, ob vikendih pa sedel v turističnem vlaku, ki ga njegovi oče vozi po Radgonskih goricah in je poln veselih Avstrijcev. Fant bo raztegnil harmoniko, v pripravljen klobuk pa bodo leteli kovinski in papirnati evri.
Po prekrasnem Oliverju mi je, s širokim nasmehom povedal: »Fse sen razma!«
Vesela sem, ko vidim, kako pozorno nam odrejate vrste v gledališču. Ob boksarskem ringu smo sedeli čisto spredaj, da sta igralca otroke v trenutku pritegnila in ju potem ti niso izpustili niti za trenutek.
S Krpanom smo jahali na široko, za Kuzmo pa bi bilo čisto vseeno, iz katere luknje bi skočil!
Japonsko zgodbo smo spremljali od daleč, da nas je zajela čim bolj celovito.
Učence bo odneslo v svet.
Ker delamo v osnovni šoli, jim moramo dati osnove znanja.
A to ni dovolj. Dati jim moramo tudi osnove lepega in dobrega.
Tudi gledališča.
S premišljenim izborom predstav jim in nam omogočate videti najboljše.
* po istoimenskem romanu Josefa Škvoreckega