Maja Ličen, 4. 11. 2020

Pismo moji igralki Janji Majzelj

Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Maja Ličen piše igralki Janji Majzelj.

Janja Majzelj / Foto: Žiga Koritnik

Če 3. marca na odru SMG ne bi spet igralo ravno Pohujšanje v dolini šentflorjanski, se te zadnje predstave, brez omejitev, mask in stalne tesnobe, ne bi udeležila. Žena me je zadnjo sekundo prepričala, da moram iti, da si jo moram, čeprav že četrtič, spraviti pod kožo. Ker me napolni z vsem, kar ji lahko vzamem. Spomnim se tebe, Janja Majzelj, v popolni vlogi Zlodeja (za katero si leta 2011 dobila Borštnikovo nagrado), ki si v enem izmed monologov strmela naravnost v moje oči, tako iskreno, tako profesionalno, tako močno, da mi danes samo spomin na to interakcijo pospeši srčni utrip. Ta plavooki pogled iz tretje vrste bi si s tem pismom želela v nekoliko drugačni obliki vrniti, kajti ni knjige, pesmi, slike, fotografije in filma, ki bi zmogel, kar zmore gledališče – da se preizkušamo v empatiji, da lovimo meje svoje morale, da znova in znova prevprašujemo družbo, da se s strmenjem sorazdajamo. Da z množico nepoznanih drugih doživljamo nekaj, kar je hkrati tako intimno in tako javno, nekaj, kar je ustvarjeno za dajanje.       

Draga Janja in vse_i, ki soustvarjate slovenska gledališča, hvala za vse, kar nam dajete, nas odpirate, resocializirate, zapeljujete in ne nazadnje nasmejete. Želela bi vam sporočiti, da čeprav vas trenutno spremljamo zgolj virtualno, vemo, da ste in boste, ker tudi če nam vzamejo dvorane, vas slišimo, in tudi če vam vzamejo oder, vas vidimo.

- Maja Ličen

Janja Majzelj, Koronavirus

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Povezani dogodki

Manja Žugman, 3. 11. 2020
Pismo našim igralcem in igralkam
Katarina Gomboc Čeh, 3. 11. 2020
Pismo gledališču
Maja Senekovič, 3. 11. 2020
Pismo mojemu plesalcu Antonu Bogovu
Liu Zakrajšek, 4. 11. 2020
Pismo dramatičarki Katji Gorečan
Anja Mugerli, 5. 11. 2020
Pismo moji igralki Arni Hadžialjević
Mojca Kolar, 5. 11. 2020
Pismo mojemu igralcu Branku Jordanu
Martin Lissiach, 6. 11. 2020
Pismo gledališki publiki
Tamara Matevc, 6. 11. 2020
Pismo Evi Mahkovic
Tina Mojzer, 7. 11. 2020
Pismo Mateji Koležnik
Janja Majzelj, 23. 11. 2020
Zapisi iz brloga: Janja Majzelj
janja

Hvala vam za to! Prav ganilo me je. Ne glede na trenutno situacijo, tudi sicer včasih pozabim, da ima to, kar počnem, smisel. Sploh v tej nenehni tekmi, ko je boljše tisto, kar je glasnejše, večje, bolj bleščeče, subtilni odtenki pa ostajajo zakopani pod gmoto kričavosti in vizualnega vtisa. Hvala, da ste me videli! Da bi nam šlo vsem samo na bolje, potem ko bo tale kulturni molk za nami in da se bomo vsi bolj zavedali pomena tega, kar počnemo...hvala vam, da ste me spomnili. Lepo vas pozdravljam, Janja 4. 11. 2020