Trenutne razmere vidim kot logično posledico preteklih dejanj. Časi so se mi zdeli čudni že leta pred epidemijo. Rekla sem jim »kvadratni časi« ... ali pa »čas govorečih glav«, če sem hotela biti bolj slikovita. S tem izrazom ponazorim dejstvo, da stvari vidimo samo še skozi kvadratno glavo ... skozi um in koncept, čustev pa se bojimo. Čutenje raje spi v ozadju in se zbudi le, kadar nas nagovarja nekaj glasnega, fascinantnega, osupljivega, šokantnega. Zaradi kvadratnih časov sem se tudi v gledališču vedno težje znašla. Moj talent je podajanje občutkov in emocij, nekaj, kar »moja« publika sicer išče in potrebuje, vendar sodobni kvadratni čas tega niti noče niti ne podpira. V predstavah naj se kriči, tepe, divja, počne vse, kar je glasno, šokantno, provokativno, vse zato, da fascinira otopele čute in utiša strah pred emocijo. Vse to me odbija, ker pod gmoto kričanja, pokanja, pljuvanja, grizenja, tolčenja in histeriziranja ne morem več ne slišati ne zaznavati ničesar, kar je subtilno.
Ker kvadratni časi očitno ne morejo več zbuditi in zadovoljiti otopelih čutov ali pa čutov, zatrpanih z nesnago, je nastopilo obdobje tišine. Zdaj se res gledamo skozi kvadratne škatle, torej se je v resničnosti udejanjilo vse tisto, kar je prej spalo v naši podzavesti. Upam, da nas vsaj to zdaj končno prebudi. Zastoj, kulturni molk, odsotnost veselja, skrb, vse to občutim tako kot igralka kot tudi gledalka. Morda zdaj lahko nastopi ozdravitev, katere bistveni del je vedno zavedanje in priznanje težave.