Janja Majzelj / Foto: Žiga Koritnik
Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Maja Ličen piše igralki Janji Majzelj.
Janja Majzelj / Foto: Žiga Koritnik
Če 3. marca na odru SMG ne bi spet igralo ravno Pohujšanje v dolini šentflorjanski, se te zadnje predstave, brez omejitev, mask in stalne tesnobe, ne bi udeležila. Žena me je zadnjo sekundo prepričala, da moram iti, da si jo moram, čeprav že četrtič, spraviti pod kožo. Ker me napolni z vsem, kar ji lahko vzamem. Spomnim se tebe, Janja Majzelj, v popolni vlogi Zlodeja (za katero si leta 2011 dobila Borštnikovo nagrado), ki si v enem izmed monologov strmela naravnost v moje oči, tako iskreno, tako profesionalno, tako močno, da mi danes samo spomin na to interakcijo pospeši srčni utrip. Ta plavooki pogled iz tretje vrste bi si s tem pismom želela v nekoliko drugačni obliki vrniti, kajti ni knjige, pesmi, slike, fotografije in filma, ki bi zmogel, kar zmore gledališče – da se preizkušamo v empatiji, da lovimo meje svoje morale, da znova in znova prevprašujemo družbo, da se s strmenjem sorazdajamo. Da z množico nepoznanih drugih doživljamo nekaj, kar je hkrati tako intimno in tako javno, nekaj, kar je ustvarjeno za dajanje.
Draga Janja in vse_i, ki soustvarjate slovenska gledališča, hvala za vse, kar nam dajete, nas odpirate, resocializirate, zapeljujete in ne nazadnje nasmejete. Želela bi vam sporočiti, da čeprav vas trenutno spremljamo zgolj virtualno, vemo, da ste in boste, ker tudi če nam vzamejo dvorane, vas slišimo, in tudi če vam vzamejo oder, vas vidimo.
- Maja Ličen
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-moji-igralki-janji-majzelj