HVALA ZA SANJE, POZITIVO TER UMETNIŠKI POGLED NA SVET

To, kar vidiš pred sabo in trenutno bereš, ni prvi poskus. Ni prvo pismo. Tako kot je Lucas Scott s težavo napisal svoj drugi roman, ker njegove ljubezni ni bilo poleg, jaz s težavo pišem tole. Namreč mesečna doza obiskov gledališča že kar nekaj časa ni bila zaužita. Katera točno je bila moja prva ogledana predstava, se, iskreno povedano, res ne spomnim. Spomnim pa se, kako pogosto sva z babico obiskovali ljubljansko Lutkovno gledališče. Spomnim se, kako sva neštetokrat sedeli na tistih obarvanih stolih in gledali Sapramiško. Zgodbo o navihani, rahlo naivni in prebrisani miški je kmalu znala na pamet vsa družina. Čeprav danes to ni moja najljubša zgodba, je to definitivno predstava, ki je imela na moje življenje največji vpliv. Ob njej sem se preprosto zaljubila v klasično gledališče, predstave, filme, knjige, katerih edini namen je zabavati, nasmejati, predvsem pa združevati ljudi. Moj prvi samostojni obisk gledališča je bil leta 2015, ko sem se pri rosnih 13 letih v petek, 27. novembra, ob pol osmi uri zvečer odpravila v Mestno gledališče ljubljansko in sedela v prvi vrsti, na drugem sedežu, ter gledala Lizistrato. Vstopnico imam še danes uokvirjeno na steni. Malce že rumeni. Celotne zgodbe seveda nisem razumela, je pa gotovo babica razumela moje navdušenje, ko sem ji pripovedovala o sami dogodivščini, o tistih markantnih rdečih oblekah, barvno usklajenih kostumih, sceni, koreografiji, navihanih rimah in … oh ... o tistih energičnih ”komadih”. Minilo je pet let in od vseh ogledanih predstav, ki jih ni malo, je moj najljubši stavek še zmeraj replika Ajde Smrekar ”Če me zdej proba kera ustaut, sm jo sposobna tut zadaut!!”, ki sem jo, ne bom lagala, tudi sama v življenju uporabila kar nekajkrat. Letos bi moralo biti četrto leto zapored, ko bi si privoščila dva abonmaja na sezono. Medtem ko se en skozi leta spreminja, drugi ostaja enak. V Šentjakobskem gledališču sem najverjetneje preživela največ svojega časa, namenjenega predstavam. Kljub temu da gre za amatersko gledališče, ima celoten ambient nek poseben klasičen pridih, zaradi katerega se z mamo in dvema prijateljicama tja vračamo skoraj vsak mesec. Zato komaj čakam, da se kaos poleže in začnejo gledališča delovati normalno, v vsej svoji veličini, in nam pokažejo, kaj je letos novega na sceni.

- Flores Oven