O pomembnosti igra(čka)nja za današnji čas

Vaja v dekonstrukcijskem formatu

»Ni majhna umetelnost sredi mračne in nadvse odgovorne zadeve ostati veder: in vendar, kaj bi moglo biti potrebnejše od vedrine? Nič se ne posreči, če ni zraven prešernosti.«¹

Besedilo, vsako besedilo, sprva stoji pred nami kot črna gmota v vsej svoji monumentalnosti. To pa ni zgolj gmota informacij. Besedilo nas doseže tudi s svojimi hlapi, ki zastrupljajo. To so hlapi imena, hlapi sloga, hlapi dikcije, hlapi formacije stavka, ki nas zapeljujejo, odbijajo, posrkajo, zasukajo. Besedilo se z nami igra, zato moramo tudi mi z njim rokovati z dobršnjo mero vedrine, da ga lahko zapopademo v vsej njegovi solidnosti in/ali plinastosti.

            »Prav zaradi tega se je nevarno igrati z Nietzschejem, pa četudi samo z njegovim kladivom, kot to počne Pia Brezavšček v Manifestativni drami e-oponentk ali kako oponirati s kladivom. Ali kot se je poigral z NietzschejemSebastijan Horvat v Poti v Jajce. Kajti Nietzsche je bil zadnji véliki mislec Zahoda in zato smo njegovi veliki dolžniki.«²

Plin je v komparaciji, plin je v mitu o nedotakljivosti, ki jo dobi Zadnji veliki mislec Zahoda. Kaj ni ravno ta umrl od klica, ki je povezoval filozofijo in življenje? Kaj ni ravno on slavil igre in plesa in vedrine? Kaj ni ravno on opisal somraka malikov in vsakovrstnih svetinj in bil čisto zadnji, ki bi si želel postati eden izmed njih? Kaj ne spada tudi še občutek dolžnosti nenazadnje zgolj pod – resentiment? A propos kladiva: Otrokom je potrebno na določeni točki priznati samostojnost in avtonomijo. Odraslost pa ne pomeni, da se je potrebno igranju povsem odpovedati. Še posebej ne z – dobrim mentorjem. Otroci pa niso krivi, zapeljal jih je slamnati mož. Nadnje je razpel svoja zlovešča krila, da so oslepeli za resnico, za lepoto, za poezijo:

         »Najprej je potrebno jasno in glasno izreči dvom v ustreznost samega poimenovanja postdramsko³; kot je to bilo potrebno že ob postmodernizmu. Kajti pripona post je sicer zelo priročna, a hkrati tudi zelo nenatančna. V bistvu zanika tisto, kar naj bi tako rekoč razjasnjevala. Že Taras Kermauner je opozoril na neustreznost pojma postmodernizem, ki je nastopil po modernizmu in ultramodernizmu, saj razveljavlja samega sebe, ker zanika modernizem, katerega nadaljevanje (in preseganje) naj bi bil.«

Slamnati mož, ki nosi slamnato ime. Nihče pa ne ve, da temu možu prav nič ne gre za ime. Postdramatika. Postmodernizem. Postpostizem? Pozabljajo, da je na las podoben Kleejevemu Angelu zgodovine⁴, ki bi rad s krili objel ne le vse otroke časa, ampak hkrati še vso sesuvajočo se  preteklost, vse modernizme, vso vero v umetnost, ki pa se pred njim nemočno sesuva, ko ga veter iz nebes odnaša v prihodnost. On, v vsej svoji takšnosti, kakorkoli grozljiva in razpadla je videti, ne prenese drugega imena kot preprosto – Sodobnost.

            »(Postdramsko, dod. P. B.)  ne označuje določene stopnje v literarnozgodovinski periodizaciji, ampak mu gre za definiranje nove »forme«. Zato postdramsko ni nič manj sporno kot postmoderno! Nemara še bolj, saj ga ne zanima zgodovinski pogled, ampak le »formalno-vsebinski«.

Bi slamnati mož še vedno dišal po slami, če se ne bi tako imenoval? Včeraj je neogibno vtkan v danes, ravno tako, kakor se vsebina vedno prepleta s formo. Kaj ni bilo od nekdaj tako? Ne gre bolj za spremembo kvantitete kot kar že kvalitete? Gre pri Post-dramatiki res za prelom z zgodovino v čem drugem kot v imenu? Kaj ni po-mišljaj v resnici vez-aj?

          »Postdramsko besedilo/gledališče hoče poimenovati in uzakoniti postdramsko formo-vsebino, pri čemer ju več ne raz-ločuje. To v nadaljevanju pomeni, da teorija postdramskega gledališča razume gledališko predstavo kot pojav, od-rezan od zgodovinskega dogajanja.«

Koliko črtic, ki po-mišljajo, po-vezujejo, pred-stavljajo, raz-vezujejo itd. Martin Heidegger jih je imel prav tako zelo rad. Tu-bit. Po-stavje. Pred-met. Tudi poezijo je imel zelo rad. Še tudi igrati se je znal z njimi, ampak on jim ni, kot to počnejo ludisti, »ludisti« ali pa postludisti, pa naj bodo zgodnji, pozni ali pa zapozneli, pomena nemara odvzemal, še dodajal ga je, čisto po odraslo, tako počasi in natančno. Metafizično. Nam pa se tako mudi, tako mudi in nas tako čisto po fizično žuli – plesati.

            »Pri tem Lukan pozablja, da je bil ludizem v prvi polovici 70-ih ne le igranje z jezikom, ampak tudi ali predvsem družbeno subverzivno početje. V mnogo večji meri, kot to danes zmore Rezman in postdramsko pisanje/gledališče. 25. maja 1973, na Titov rojstni dan, dan mladosti, je bil v Pekarni uprizorjen Božičev Kako srečen dan, ki je – z eno besedo – zanikal vse pridobitve revolucije in vrednote samoupravnega socializma!«

Ne le, da Lukan ne pozablja Petra Božiča, ta se celo neprestano nasmiha nekje iz ozadja. Nenazadnje kotMentor Peter nastopa v Ljubljani–Gospe Sveti in je – verjetno z veseljem – del celotne igre. Igranje z jezikom nikakor ni »le« igranje. Celo igranje je redko »le« igranje. Naj si bodi leta 1973 ali pa 2011. Nevarno je kvečjemu to, da pozabimo – igrati se. Igranje pa ni oponiranje. Igranje tudi ni prazno prekopicevanje besed. Določuje ga vedrina, ki je pogonski motor, ki s smehom zatrese ničejanski brk. Tega pa ni lahko zamajati, saj se v njem skriva vsa zatohla klavrnost tega sveta.

Lahko bi v neskončnost nadaljevali. A vsak tekst se tako nenazadnje zaplete v lastno interpretacijsko zanko. Glavno pa ostaja, da mu pri tem ne spodrsne na terenu vedrine.

___________________________________________________________

[1] Friedrich Nietzsche: Somrak malikov ali kako filozofiramo s kladivom. Predgovor. Str. 7. SM, 1989.
[2] Ivo Svetina: Ne kladivo, ne vlak, ampak poezija, portal SiGledal, www.veza.sigledal.org.
[3] Podčrtala Pia Brezavšček, avtorica pričujočega besedila.
[4] Walter Benjamin: O pojmu zgodovine, v: Izbrani spisi. Studia Humanitatis, 1998, Ljubljana.