Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 10. 2011

Ponovitev z razliko

Festival Borštnikovo srečanje ohranja prenovljeno strukturo. Da pa je popolna ponovitev kljub temu, da je letos predstave izbiral tudi isti selektor (Gregor Butala), pravzaprav nemogoča in da prava ponovitev sestoji ravno iz razlike, je bilo razvidno po nenavadno solidnem naboru predstav v tekmovalnem programu, ki je očiten znak dobre gledališke sezone, česar za lansko leto, ko se je žirija odločila celo za nepodelitev nagrade, ne moremo trditi.

Beneški trgovec / Foto Peter Uhan

Borštnikovo srečanje letos ohranja prenovljeno strukturo, ki jo je pridobilo pod vodstvom Alje Predan in se je izkazala za učinkovito ter nekoliko zakrneli podobi tega našega najstarejšega festivala že prepotrebno. Tudi letos smo tako lahko poleg predstav tekmovalnega in spremljevalnega programa prisostvovali tujim gostom namenjenemu Showcasu, za razblinitev zgolj slovenskosti pa še gostujočim Mostovom. Poleg vsakodnevnega maratonskega nabora predstav je bila bera oplemenitena za kategorijo Generacije ter produkcije študentov AGRFT. Več kot trideset predstav je bilo tako vsekakor večji zalogaj, kot bi ga lahko konzument gledališča prebavil v dobrem tednu, pa četudi z nadpovprečno dobro kondicijo, zato bomo v tem zapisu morali spregledati obe nazadnje omenjeni kategoriji. Pestro večerno dogajanje v teatrih so nadgrajevali vsakodnevni jutranji pogovori po predstavah z moderatorkama Niko Arhar in Ano Perne v Vetrinjskem dvoru, v programu festivala pa sta tudi letos potekala dva simpozija – »Koliko politike, koliko fašizma?« v soorganizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov ter vaja v slogu bolj performativne in šaljive narave »Mi vsi smo teater!« študentov AGRFT. Poleg tega so organizatorji pripravili mednarodno delavnico o umetniških festivalih in stalno delujočih organizacijah. Letošnja posebnost je morebiti fokus na slovaško gledališče, ki je s seboj prinesel tudi prevode treh sodobnih slovaških dram.

Da pa je popolna ponovitev kljub temu, da je letos predstave izbiral tudi isti selektor (Gregor Butala) pravzaprav nemogoča, in da prava ponovitev sestoji ravno iz razlike, je bilo razvidno po nenavadno solidnem naboru predstav v tekmovalnem programu, ki je očiten znak dobre gledališke sezone, česar za lansko leto, ko se je žirija odločila celo za nepodelitev nagrade, ne moremo trditi. Med dvanajstimi predstavami (od katerih je ena – Jakob Ruda – odpadla), nabranimi z vseh treh ljubljanskih institucionalnih teatrov, Mariborske drame, Prešernovega gledališča Kranj, iz Slovenskega stalnega gledališča Trst, Mini teatra in Gleja, bomo izpostavili zanimivejše. Morda je zanimiv tudi podatek, da so režiserji Sebastijan Horvat (ki je na festivalu navsezadnje sicer nastopil samo z eno predstavo), Eduard Miler ter Ivica Buljan vsi sodelovali s kar po dvema predstavama. To dejstvo očitno kaže na kvalitativno premoč nekaterih režijskih figur pri nas ter na trend selekcije po preferenci, ne pa reprezentativnosti po principu »od vsakogar nekaj«, kar je vsekakor bolj legitimna selektorska drža.

V režijskem in izvedbenem smislu je nedvomno presenetila predstava Beneški trgovec* v viziji Eduarda Milerja. Shakespeare v priredbi Žanine Mirčevske zaživi sodobnemu času primerno. To doseže le s poudarki, ki izhajajo iz originala samega. Jezik se popolnoma iztrga arhaičnemu, v neverjetno inteligentni igralski interpretaciji se razmeroma cinični in jezikovno grobi dodatki z verzi Shakespearja zlijejo tako organsko, da pozabimo, da gledamo dramo iz 16. stoletja. Izčiščena polkrožna scenografija z mnogimi vrati, med katerimi se meri integriteta likov, akterje postavlja v bojni ring, kjer se bije hladnokrvna bitka za družbeno premoč. To je cirkus oportunističnih likov našega časa in modna pista kokainskega cinizma, teh lastnosti slehernika v teatru postfordizma, če do teatralične skrajnosti pretiramo parafrazo Paola Virna iz njegove Slovnice mnoštva. V Milerjevem Beneškem trgovcu do posebnega izraza pride ravno Lancelot, poosebljena figura oportunizma in cinizma, ki se okorišča in menjuje gospodarje brez vsakršnih moralnih ovir. V interpretaciji Gregorja Bakovića ta sicer stranska vloga zraste do novih razsežnosti. Lancelot je pravzaprav edina figura, ki je, morda ravno zato, ker je najbolj asimilirana sistemu, od njega najbolj neodvisna. Neprizadet je ravno zato, ker se je preventivno že v naprej čustveno kastriral. Preživetvena strategija današnjega časa, pač. Med ostalimi liki izstopa še Nataša Barbara Gračner v vlogi bogate dedinje Porzie, čista personifikacija naveličane vanitas, ki se cinično zaveda, da je globina v sodobnem neoliberalizmu pač mit. Odličen je tudi Igor Samobor, ki do fines kompleksnosti, ki daleč presežejo enoznačno branje, utelesi juda Shylocka.

O skoposti, tej varianti prilagoditve sodobnemu kapitalizmu, v katerem smo najbolj varčni, ko najbolj trošimo in cirkuliramo premoženje, piše Mladen Dolar v svoji istoimenski knjigi – O skoposti. Tam kot vzorčni primer analizira tudi lik Shylocka iz Beneškega trgovca. Filozof Dolar in igralec Samobor se posredno srečata še v neki drugi situaciji, in sicer preko kratke zgodbe Hermana Melvillla Bartleby, pisar. Dolar je k besedilu napisal izčrpno interpretacijo, ki je skupaj s teksti drugih filozofov izšla pri Analecti. Samobor** pa je v dialog s Bartlebyjem stopil v produkciji Mini teatra pod režijo Miloša Lolića. Tudi Bartleby*** je svojevrsten odgovor na sodobni tržni kapitalizem, ki pa je nasprotno kot Lancelot, ki predstavlja absolutno asimilacijo, njegova anomalija, saj »svobodo kupca udejanja tam, kjer mu je odvzeta, na delovnem mestu« (Dolar). S svojim »raje bi, da ne« ni le pasiven, ampak hkrati aktivno spreminja okolico. Ta čudovita zgodba, ki je fascinirala večino velikih sodobnih filozofov, od Deleuza do Agambena, v Lolićevi režiji dobi tudi domiseln odrski korelat. Vloge niso porazdeljene po principu 1 : 1, ampak se gradnja zgodbe zgodi na način pripovedovanja oziroma branja, lekture, ki je tudi eden osrednjih motivov same zgodbe. Glavni pripovedovalec je Samobor, ki sedi za mizo in bere Melvillovo zgodbo skupaj z dobesednimi navedki, počasi pa se mu pridružita še Sandi Pavlin in Janez Starina, ki zavzameta vlogo prišepetovalcev oziroma lektorjev, ki opravljata »monotono delo« preverjanja pravilnosti Samoborjevega branja in le občasno vskočita ter tako pripomoreta k dinamičnosti. Prefinjena režijska taktirka se pri tej uprizoritvi zaveda, da bi bilo vsakršno uprizarjanje Bartlebyja z delom igralske interpretacije v protislovju s poanto besedila. Inteligentna rešitev je zato namestitev še tretjega igralca na stol na robu odra, ki pa se tekom celotne pripovedi ne premakne, niti ne spregovori. Tako je dosežena strukturna korelacija gibanja treh igralcev na odru z liki v zgodbi, čeprav jih liki pravzaprav sploh ne igrajo. Distribucija aktivnosti in pasivnosti se v uprizoritvi ohrani in na odru še potencira. Zanimiva plast pa je tudi predvajanje in nasnemavanje zvoka v realnem času na kasetofone, ki dodatno, čeprav na nepretenciozen način, razbija (čeprav namerno) monotonost, kamor pa zgodba zaradi zanimivih fines nikoli zares ne zapade.

Igor Samobor je letos na festivalu nastopal s še eno naslovno vlogo, in sicer v predstavi V Damask, ki pa je na tem mestu zaradi pomanjkanja prostora (ker gre za navsezadnje zelo kompleksno in kljub zanimivim posameznim segmentom (pre)dolgo predstavo) ne bom posebej obravnavala, saj najboljšim ni konkurirala. Naj ob dotični, pa morda tudi ob predstavi Goga, čudovito mesto Sebastijana Horvata, parafraziram hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, ki je v nekem intervjuju izjavil, da dobra predstava danes ne more trajati več kot eno uro. Četudi nam Horvat želi v svoji predstavi potencirati tesnobo besedila Dogodek v mestu Goga tako, da niza slike, ki jih je nabrkljal z različnih virov Grumovega pisanja, pa mu zamerimo golo reprezentacijo, sestavljeno iz posameznih slik, ki zaradi medlega veziva gledalca bolj kot napolnjenega z občutjem, ki ga precej bolje pozna že iz vsakdana, pušča zgolj telesno izčrpanega.

Prav nasproten učinek pa ima morda igralsko najbolj inovativna predstava letošnjega festivala, Liferanti**** Mihe Nemca. Predstava se je razvila v okviru gledaliških miniaturk v Gleju, torej v enem redkih odprtih, četudi provizoričnih produkcijskih platform, in tako predstavlja pomemben prispevek iz vrste ne strogo institucionalnih produkcijskih modelov, proizvodi katerih ponavadi dominirajo (tudi na letošnjem festivalu je seveda tako). Iz režijskega in igralskega vložka je razviden redek entuziazem in volja do raziskovanja. Liferanti so sestavljeni iz dveh avtonomnih delov, ki ju povezuje samo skupna estetika in igralski slog. Veliki poč temelji na realni polemiki Literata (Etbina Kristana) in Intendanta (Frana Milčinskega) v Slovenskem narodu leta 1900. Spor o umetniški vrednosti nasproti populizmu oziroma smislu gledališča je tema, ki je ostala do današnje ere poblagovljanja slehernega produkta izjemno aktualna. Oba lika, Človek Intendant (Luka Cimprič) in Človek Literat (Peter Harl) sta skoraj pretirano stilizirana, a na način preproste karikature. Igra je do zadnjega detajla izdelana, Intendant preko svojega specifičnega pretiranega astmatičnega hropečega dihanja, ki narekuje njegov govor in igro, postaja žival, prašič. Literat pa s pretiranim romantičnim vzvišenim govorom prehaja v fosilno neprizemljeno podobo s stare fotografije. Skoraj klovneskno igro povezuje odlična Arna Hadžialjević, ki prav tako v pretirani maniri performira samo sebe z odsekanostjo in grotesknostjo, ki spominja na fantastične like iz filmov Tima Burtona. V absurdno situacijo se vrivajo oglasi in pesmi. Maja Nemec v drugi minaturki odlično v isti pretirani maniri uprizori pozabljeno rusko divo, kjer se razpletajo vprašanja samote, slave, občudovalcev, ki občudujejo prazne označevalce itd. Pri tem projektu je očitno, da si je upal iti dlje, kot si upa marsikatera produkcija, in s tem kot bomba padel na celotno slovensko gledališko sceno ter pokazal na dejstvo njene škodljive monotonosti.

O predstavah Pohujšanje v dolini Šentflorjanski ter Hudič babji po drugi strani ne moremo govoriti na isti način, saj so vprašljiva sama sredstva, s katerimi ustvarjalci postopajo, in teme, ki jih obravnavajo. Lahko res rečemo, da gre pri obeh predstavah za subverzivno obravnavanje »pohujšljive« in »mačistične« tematike ali gre zgolj za reproduciranje in poglabljanje stereotipov? »Inovativnost« preobleke moških v ženske v Pohujšanju je zgolj v vlogi spektakla, lahkotnosti in smeha in nikakor ne doseže subverzivnosti in iskrivosti Liferantov.

Popolnoma pa po drugi strani preseneti predstava Zlati Zmaj iz stalnega slovenskega gledališča v Trstu, ki jo je napisal dramatik Ronald Schimmelpfennig, režiral pa Janusz Kica. Odlično besedilo o sodobnem Zahodu, ki svojo blaginjo utemeljuje na paradoksu, na bedi »tistih zunaj«, se v besedilu razpre ob vprašanju migrantstva – zgodbi malega posameznika, ki v tehnološko razvitem svetu ironično umre zaradi preprostega zobobola. Zgodbo o samoti, o boju za preživetje in o nepravični družbeni ureditvi igralci iz Trsta s pogostim menjavanjem prizorov in vlog učinkovito povedo. Vloge so tudi tu spolno zamenjane, a nasprotno kot pri Pohujšanju se tokrat to zgodi z namenom, ki s kontrastom še poudari nasilje med spoloma in podčrta spol kot vlogo.

Poleg omenjenih predstav smo bil na festivalu v okviru tekmovalnega programa priča še trem solidnim predstavam. Prva je drama o oportunizmu Mefisto Klausa Manna, ki jo je prav tako režiral Eduard Miler, a se je nekoliko zapletala v stereotipe zla. Praktično ničesar pa ne moremo očitati obema energičnima stvaritvama Ivice Buljana, Mačka na pločevinasti strehi ter Lovske scene s Spodnje Bavarske. Čeprav bi za slednjo lahko rekli, da je skoraj presurova eksplikacija vaške ksenofobije, pa se zdi, da jo je publika izredno dobro sprejela. Je res mogoče, da torej ne gre le za (pretirano) grotesko, ampak celo relevantno referenčno točko identifikacije? Se morda ne ustavi pri golem smehu?

Spremljevalni program je bil letos zasnovan tematsko in je s tremi predstavami obravnaval vprašanje vloge umetnosti. Predstava Knapi slikarji odpira izredno zanimiv problem, ki nadaljuje temo Liferantov, torej vprašanje »Komu je umetnost sploh namenjena?«. Uprizoritveno pa se zdi, da pretirava z nekaterimi elementi – s pejsažnimi projekcijami in z modno revijo praktično vseh slovenskih dialektov meji že na kič. Poleg še ene tematsko zanimive predstave, ki govori o pomenu umetnosti za politiko, Slike z usmrtitve, pa smo si lahko ogledali tudi filmsko-gledališki dokumentarec z uprizoritvenimi elementi Več nas bo, prej bomo na cilju Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše, ki skozi problem fenomena preimenovanja prevprašuje presek politike, zasebnega in meja umetnosti. Predstava je zanimiva tudi formalno, saj je redka intersekcija filma in živega nastopa, kjer je pravzaprav slednji v drugem planu in mu je odvzeta karizma živosti. Dražen Dragojević kot komentator nastopa med platnom in gledalcem predvsem zaradi formalne dinamike, tako da bi lahko skoraj trdili, da gre bolj za film s prisotnim komentatorjem, kot intermedijsko predstavo.

Omenjena predstava spada tudi v Showcase, ki je namenjen prvenstveno predstavitvi slovenskega blaga kot morebitne izvozne kulturne dobrine tujim gostom. Poleg te so bile vanj letos uvrščene predstave, ki so se skoraj do zadnje ujemale z tekmovalnimi, če izvzamemo Beneškega trgovca, Gogo, Pohujšanje in V Damask. Daljših, bodisi časovno slabo režiranih predstav nadnapisi pač ne prenašajo dobro. Poleg teh se je v Showcasu znašla še predstava Stegn se Katarine Stegnar v produkciji Vie Negative, kjer performerka na tanki meji med realnostjo in fikcijo napoveduje in uprizori lastno smrt, ta največji problem v zgodovini gledališča. Zdi pa se, da je ta predstava takoj, ko je postala predstava in je torej prešla meje enkratnega dogodka, pri katerem se lahko še vprašamo o ključnih in najbolj zanimivih vprašanjih o smrti in o gledališču, pa tudi o smrti gledališča, izgubila vso intrigantnost, zato se ne zdi ravno material za reprodukcijo, torej prodajo.

V kolikor smo bili lani celo bolj kot nad domačimi navdušeni nad gostujočimi predstavami, pa letos temu ni bilo tako. Gostovanja so nas celo razočarala. Ker smo jih na tem portalu posamično že podrobneje obravnavali, na tem mestu o njih ne bomo podrobneje razpredali. Predstavi Rojeni v Yu in Transfer!, ki tematsko črpata predvsem iz kolektivnega spomina travme in idealističnega selektivnega spomina, sta se iztekli v klišeje in gledališke trende. Še najbolj je prepričala predstava Evropejci, medtem ko M. H. L. ni ponudila ničesar novega, bila je pač sestavni del slovaškega fokusa.

Po zaslugi slednjega je slovenski prostor bogatejši za prevode treh dram slovaških avtorjev, in sicer Viliama Klimáčeka Hipermarket, Kratki stiki Vladislave Fekete ter delo Zuze Ferenczove ter Antona Medowitsa Solitaire.sk. Prevodi so nastali v okviru izmenjave – na Slovaškem so prevedli dela slovenske avtorice Simone Semenič ter avtorjev Zupančiča in Jovanoviča. Delčke vseh treh slovaških dram so študentje AGRFT v režiji Yulie Roschina tudi bralno uprizorili. Izstopala je drama Solitaire.sk, ki na tesnoben, a iskriv in domiseln način s hudomušno gradnjo likov obravnava osamljenost v sodobnem velemestu. Sicer pa je slovaški fokus pripeljal še predstavitev slovaškega gledališkega inštituta, ki bi bil tudi pri nas prepotreben, in pa predstavitev slovaške produkcije, ki zaradi izgubljanja v podrobnostih za nas zaradi nepoznanega konteksta ni bila najbolj reprezentativna ali informativna.

Od spremljevalnih dogodkov velja posebej omeniti še mednarodni simpozij »Koliko politike, koliko fašizma?«, ki je potekal v soorganizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Specialističen gledališki kontekstu se je tokrat, predvsem zaradi domačih povabljencev Primoža Kraševca ter Rastka Močnika, razširil na širši premislek o fašistoidnih oblikah, njihovih zgodovinskih vznikih in sočasnih pojavnih oblikah. Izredno zanimiv in povezovalen je bil poglobljen premislek o pojavih fašistoidnosti v povezavi s formami in tematikami v umetnosti, ki ugajajo zgolj na način smeha, ki ga je pripravila Katja Čičigoj. Prav gotovo bi lahko tudi celoten festival, sploh nekatere že prej omenjene problematične predstave, premislili skozi to prizmo.

Lajtmotiv celotnega festivala, čeprav sporadičen, je bil med drugim premislek o namenu umetnosti, njenih družbenih in političnih konotacijah. Ob tem premišljevanju se odpira nadaljnje vprašanje širšega konteksta, kamor je umeščen festival sam. Izredno poln program resda odpira možnost participacije tako lokalne kot strokovne in gostujoče tuje publike. Ob takšni koncentraciji vsebin pa nemalokrat pozabi za hip zastati in se povprašati o smiselnosti tovrstne pospešene produkcije gledališča, o njegovem učinku in dometu, o občinstvu, o zaprtem in precej elitnem modelu, v katerega je še močno vpeto itd. Nič novega torej, o čemer se ne bi spraševala že Milčinski in Etbin leta 1900. Nevarno je, da ob pretežno dobri sezoni radi pristanemo na status quo. A gledališče poganja naprej ravno nenehno spraševanje o na videz jasnih in samoumevnih rečeh. Če je model festivala morda leto ali dve funkcioniral, pa se moramo morda že vprašati – kako naprej? Produktivna je vsekakor le ponovitev, ki se v vsem ne – ponavlja.

 


* Borštnikova nagrada za režijo

** Borštnikova nagrada za najboljšega igralca

*** Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo

****  Borštnikova nagrada po presoji žirije

FBS

Povezani dogodki

Pia Brezavšček, SiGledal, 20. 10. 2010
Samogovori, zataknjeni v času
Pia Brezavšček, SiGledal, 19. 9. 2010
Lepota ugledališčene seksualnosti
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 4. 2013
Velik in širok geokulturni plesni bazen