V času, ko se Slovenci v Trstu zaskrbljeno ozirajo na namere italijanske vlade, ki naj bi manjšini skrčila že tako minimalna sredstva, namenjena za delovanje primarnih slovenskih ustanov v Italiji, Slovensko stalno gledališče Trst in Novi ZATO. napovedujeta krstno uprizoritev dramskega prvenca Tamare Matevc Zaljubljeni v smrt (Posvečeno Fulviu Tomizzi ob desetletnici njegove smrti) v režiji Sama M. Strelca. Dovolj hudo je že samo ob misli na to, kar se obeta Slovenskemu stalnemu gledališču Trst ob uresničitvi namer italijanske vlade: ostalo bo nekaj prostora za skromno ljubiteljstvo, kritična refleksija ambicioznih umetniških produkcij pa bo samo še žalosten spomin.
V repertoarju Slovenskega stalnega gledališča Trst so v sezoni 2008/2009 kar tri slovenska dramska besedila (poleg Zaljubljeni v smrt Matevčeve še Tolstojeva Kreutzerjeva sonata v dramatizaciji Branka Jordan ter komedija Žanine Mirčevske Art). Tako veliko zaupanje v domača peresa je v naših gledaliških hišah še vedno prej izjema kot pravilo in vsekakor pogumna odločitev.
Repertoarji Marka Sosiča iz preteklih sezon pravzaprav vedno pričajo o iskanjih, ki brezkompromisno zavračajo vsako spogledljivost s kakršnokoli predvidljivostjo v odzivu publike. Za tiste avtorje, ki ob ambicioznih ekipah na odru prvič preverjajo gledališko funkcionalnost svojih črk, so to priložnosti, za katere se lahko (vsaj) petkrat na dan zahvaljujejo nebu in drznosti umetniškega vodje.
Zgodovinski okvir Zaljubljenih v smrt je tragična življenjska in ljubezenska zgodba Danice Tomažič, sestre narodnega heroja Pinka Tomažiča, in Stanka Vuka, krščanskega socialista, slovenskega pisatelja in intelektualca. Danica Tomažič in Stanko Vuk sta se spoznala avgusta 1939 in se junija 1940 – dobra dva tedna po aretaciji Pinka Tomažič – poročila. Živela sta papirnat zakon v dobesednem pomenu besede: Stanka Vuka so aretirali oktobra 1940 in tri leta in pol je preživel v različnih italijanskih zaporih. V tem času je svoji ženi Danici Tomažič napisal okrog štiristo pisem, v katerih si je prizadeval za ohranitev in poglobitev ljubezenskega čustva med njima. Iz zaporov se je vrnil februarja 1944. Marca 1944, v času fašističnega oziroma nacističnega nasilja v Trstu, so zakonca Vuk na njunem domu na ulici Rossetti, številka 31, ustrelili še danes neznani likvidatorji, zagotovo pa so bili Slovenci.
Družina Tomažič, ki je bila v začetku 40. letih prejšnjega stoletja ena od zelo dobro stoječih slovenskih družin v Trstu, je bila v času vojne strahovito prizadeta: Ema Tomažič, mati narodnega heroja Pinka Tomažiča in Danice Tomažič, je izgubila vso svojo družino: sina, hčerko, zeta in tudi moža, ki ga je junija 1944 na ulici Rossetti med bombardiranjem pokopalo pod ruševinami. Drago Štoka se je v svoji črtici Ema Tomažičeva – herojska mati (Trst: Mladika 1999) takole spominja: Gospo Emo sem potem še velikokrat srečal. In vedno sem občudoval njen umirjen nastop, plemenitost v besedah, gosposkost v obnašanju, prijaznost, ki me ni nikdar spravljala v kakšno zadrego ali kaj podobnega. Njene lepe poteze na obrazu, njena žlahtnost v izražanju, globoka človečnost so me vselej znova osvajale. Na spominskih prireditvah je morala biti vedno v prvi vrsti, ker je pač bila mati narodnega heroja, a nikdar se nikamor ni silila, še manj pa v tem uživala. Vedela je, da mora tako biti, tudi če ji razne svečanosti, še posebej tiste demagoške ali politično preveč obarvane, niso bile pri srcu. Ni ji bilo všeč pretiravanje ali izkoriščanje njenega imena v ozke politične ali celo strankarske namene!
Olga Franza je prišla k Tomažičevim za služkinjo dva meseca po smrti Pinka Tomažiča, stara 20 let. Po njenem pripovedovanju je bila Ema Tomažič natančna in stroga gospodinja, Danica pa izredno ljubezniva in radoživa deklica. Pogosto je bil pri Tomažičevih v gosteh tudi Boris Pahor.
Marica Terčon je prišla k Tomažičevim leta 1954 in je ostala sedemindvajset let. Največ dela je imela na vrtu:
Dvojni oziroma trojni umor, ki je ostal do danes nepojasnjen in ki tudi zaradi svoje tragične skrivnostnosti dobiva mitske razsežnosti, je morda simbol prvega usodnega ideološkega razkola znotraj slovenske manjšine v Italiji. Razhajanja so danes seveda akutna v precej manjši meri kot včasih, toda kadar so trmasto zagledana v preteklost, še vedno brezplodna in rakava. Vprašanje o beli ali rdeči ali rožnati krivdi še drhti, kadar pa postaja preglasno in edino, megli naš pogled do te mere, da spregledujemo tukaj in zdaj, ki je vedno bolj samo še siv.
Jože Pirjevec o možnosti dialoga in konstruktivnih rešitvah znotraj različnih stvarnosti slovenske manjšine v Italiji:
Povezave: