TAMARA: Spori in razhajanja znotraj manjšine nikakor niso stvar preteklosti, ampak so aktualni še danes. Katere so tiste točke, kjer se pogledi, predlogi ene ali druge (in morebiti tretje) strani bistveno razlikujejo? Kje so glavne razlike v načinu in pristopu, ki naj bi služil izboljšanju položaja slovenske manjšine v Italiji?
SUZANA: Politika, ki jo izvajamo Slovenci v Italiji, od vedno privilegira pravno varstvo manjšine in izboljšanje družbenega statusa slovenskega jezika, ki naj bi se uresničilo z dosego zaščite. Edini smo si v geslih, kot je npr. »ohranjanje slovenskega jezika« in v podpori nekih »danostih slovenstva«, kot so slovenska šola, gledališče, društva itd. Nekega načrta, neke vizije pa ni ne desno ne levo. Razlog je v tem, da se vprašanja predlogov, ciljev in sredstev prepletajo z dinamikami merjenja moči oz. porazdelitve oblasti znotraj manjšine same, ki močno hromijo premik v katero koli smer. Raziskav in študij je veliko in ne manjka podatkov, na osnovi katerih bi bilo mogoče operativno razmišljati o bodočnosti. V študijah in raziskavah so nakazani morebitni bodoči scenariji in tudi smeri razvoja. Marsikdaj pa se t.i. civilna družba vede, kot da vsega tega ni. Na racionalni ravni je vsem znano, da nekateri problemi so in da bi bilo treba tako ali drugače ukrepati, na drugi ravni pa nastopi negacija: delamo se, kot da nič ni, kajti v nasprotnem primeru bi bilo potrebno sprejeti nekatere odločitve, ki bi nedvomno trčile ob vrsto interesov posameznih podskupin, saj bi bilo npr. nujno privilegirati investicije v aplikativne projekte in uvesti evalvacijo t.i. rednega delovanja ustanov in institucij, ki bi se lahko tudi izkazalo za preživelo in nepotrebno.
Ko sem pred časom začela razmišljati o tej situaciji, sem si najprej rekla, da kot skupnost Slovenci v Italiji nimamo vizije prihodnosti. Kasneje sem ugotovila, da ni tako. Neka perverzna implicitna »vizija« je v vseh nas, in sicer naj vse ostane nespremenjeno. In mislim, da to velja prav za vse, tudi za tiste, ki mislimo, da bi vizijo morali imeti in da bi neke spremembe bile potrebne. Menim torej, da dejansko tudi tisti, ki na racionalni ravni zagovarjajo potrebo po nekih neopredeljenih spremembah, na drugi, manj ozaveščeni ravni, podpirajo privržence statičnosti, ki edina zagotavlja, da ostaja delitev segmentov oblasti nespremenjena. Jabolko spora je torej vedno eno in isto: oblast z vsem, kar prinaša.
dr. Boris Gombač o asimilaciji
TAMARA: Velikokrat sem naletela na besedno zvezo prastrah Italijanov v trstu pred Slovenci. Ali kaj takega dejansko obstaja? Iz česa izhaja, v čem se utemeljuje?
SUZANA: Psihoanalitik Pavel Fonda ((1987) Premišljanje o narodu. Naši razgledi, 6, 159-160. ) pravi, da je v italijanski tržaški kulturi obstajal stereotip, da so Slovenci narod brez zgodovine in kulture, ki ga sestavljajo revni in neizobraženi ljudje, ki slabo govorijo italijansko in pripadajo nižjemu družbenemu razredu. Na nezavedni ravni ta stereotip sprejemajo tudi Slovenci sami in se delno identificirajo z njegovimi negativnimi oznakami. Proti občutkom manjvrednosti se borijo tako, da privzemajo identiteto »dobrih žrtev«, ki jih preganjajo »slabi« Italijani. Tudi italijanska identiteta v Trstu ni pretirano močna. Razvoj pristaniških dejavnosti v 19. stoletju je v Trst pritegnil priseljence drugih etničnih skupin: Nemce, Madžare, Grke, Srbe, Armence itn. Njihovi potomci so se asimilirali, vendar pa je etnična heterogenost med italijansko prebivalstvo Trsta zasejala negotovost v zvezi z njihovo italijansko identiteto. Tržaški Italijani se bojijo, da jih prebivalci drugih delov Italije nimajo za prave Italijane. Posledica tega je, da svojo etnično pripadnost določajo z negacijo: smo tržaški Italijani, ker nismo Slovenci. Govoriti slovensko pomeni pripadati slovenski etnični skupnosti, zato tržaški Italijan slovenščine »ne sme znati«, če želi biti pravi Italijan. Če koga v Trstu slišijo govoriti slovensko, rečejo: »Ah, Slovenec si!« in ne: »Ah, znaš slovensko!«, kot bi rekli, če bi ista oseba govorila kateri koli drug jezik.
Jurić Pahor ((2000) Narod, identiteta, spol. Trst: ZTT) piše, da so med narodnoosvobodilnim bojem tržaški Slovenci pričakovali, da jim bo življenje po vojni v združeni Sloveniji ali Jugoslaviji omogočalo tisto svobodo, ki je bila zatrta med fašizmom, in da se bosta njihovo sožitje in razvoj začela oblikovati glede na njihove specifične potrebe. Zgodovinsko so se Slovenci po drugi svetovni vojni potrjevali znotraj meja Slovenije in Zvezne države Jugoslavije, medtem ko se je slovenska narodna skupnost v Italiji kot manjšinska skupnost spet znašla v političnem in družbenoekonomskem kontekstu druge države, Italije. V tej se je morala soočiti s svojo številčno majhnostjo, s potrebo po obnovi svoje - v obdobju fašizma zrahljane - kulturne in gospodarske identitete ter z asimilacijskimi pritiski. Od tod potreba po istovetenju s slovenskim oziroma jugoslovanskim državnim prostorom kot izrazom NOB.
Čeprav so bili Slovenci v Italiji od Slovenije oziroma Jugoslavije res formalno ločeni, so jih združevali ideali NOB in ideologija, v kateri so se prepoznavali. Ideologija je postala tako del skupinske identitete in prispevala k temu, da se je oblikoval občutek prepoznavanja enovitosti skupine. V spojitvi z matično domovino Slovenijo kot eno izmed republik Jugoslavije (torej nekaj še večjega) so se občutki dejanske majhnosti, krhkosti in nemoči Slovencev v drugi državi imaginarno preoblikovali v veličinsko predstavo o skupini Slovencev-Slovanov-komunistov z velikanskim potencialom. To miselno predstavo lepo ponazarja rek, ki je sicer nastal v času panslavizma, a ga je bilo na Tržaškem slišati do razpada Jugoslavije: »Slovani smo od Trsta do Vladivostoka«, ki implicira neizrečeno: »Kaj nam (Slovencem-Slovanom-komunistom) torej morejo Italijani«. Želja, da bi bili številčni, veliki in torej močni je na družbeni ravni delovala kot skupinska miselna predstava namišljene skupnosti od Trsta do Vladivostoka. Ta predstava, ki je »lebdela« v družbenem prostoru, je seveda vplivala tudi na Italijane, prebivalce istega prostora. Prastah so Italijani enačili z »rdečo nevarnostjo« (pericolo rosso), to so Slovenci- Slovani-komunisti, morje ljudi, ki od daleč, že od Vladivostoka, ogroža italijansko identiteto in… demokracijo…(v Pertot, S. (2002) Občutek narodnostne in geografske pripadnosti maturantov slovenskih šol v Trstu. Gorica: SLORI).
Danes je percepcija realnosti drugačna. Tržaške Slovence nihče več ne obravnava kot neotesane kmete, saj se že vsa povojna leta uveljavljajo kot podjetniki, mednarodno priznani vinarji, umetniki, pisatelji itd. Odnosi med skupnostmi so se v Trstu gotovo izboljšali, v obdobju župana Riccarda Illiya, ki je v 90-ih letih prejšnjega stoletja prvič vodil do slovenske manjšine naklonjeno mestno upravo. Strpnejše vzdušje, ki je takrat nastalo, se je ohranilo. Titove Jugoslavije ni več. Slovenija je v EU. Ljubljana je živahno glavno mesto itd. itd.
Vendarle, čeprav so časi res drugačni, so omenjeni stereotipi in predstave še vedno dejavni na ravni kolektivne identitete (stereotipi so namreč trdoživi). Znotraj obeh skupnosti (slovenske in italijanske) obstaja danes po mojem mnenju nihanje med medkulturno naravnanostjo in etnocentričnim stališčem, ki je – kot rečeno -zgodovinsko starejše. Napačno bi bilo misliti, da so nosilci etnocentričnega odnosa samo nekateri. To stališče je namreč ukoreninjeno v družbi in pri posameznikih, ki to družbo sestavljajo. Čeprav je posameznik po lastni izbiri lahko bliže medkulturnemu stališču, je v njem samem etnocentrični pogled še vedno prisoten. Seveda ni v vseh enako dejaven. Pri nekaterih posameznikih ostaja na nezavedni ravni, pri drugih pa je morda že uzaveščen in torej bolj upravljiv.
TAMARA: Kaj se da reči o procesu asimilacije Slovencev v Italiji?
SUZANA: Po mnenju postkolonialnega teoretika Bhabha (1994): The location of culture. London / New York: Routledge) identitetno pogajanje pri manjšinskih skupnostih vključuje ustvarjanje »in/between« oziroma liminalnega kulturnega prostora, se pravi »tretjega prostora«, v katerem fiksne identitete (v našem primeru slovenska in italijanska) tradicionalne družbene ureditve nimajo več premoči in se lahko izražajo in uveljavljajo hibridne identitete. Tak prostor nastane s časom na osnovi prisvojitve in spreminjanja kulturnih simbolov, vključno z jezikom, ki tako pridobijo nove pomene.
Ker se z razpadom Jugoslavije in nastankom samostojne republike Slovenije niso mogli obdržati iste odnosi in vezi, ki sem jih omenila zgoraj, se je realna sprememba v svetu zunaj manjšine pokazala tudi na identitetni ravni. Posamezniki se zato danes počasi prilagajajo novim časom s tem, da spreminjajo stare identitetne kategorije.
Primeri in ugotovitve so iz študije Pertot, S. (2007) V imenu očeta : medgeneracijski prenos slovenskega jezika in identitete po moški liniji. V: KKošuta, Miran (ur.). Živeti mejo, (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 18). Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, str. 255-266.
Primer 1) A: (…) Moj nono je bil tistih ... trdih Slovencev, ... zagrizen Slovenc … Ni maral Taljanov, ker ko je bil otrok, jih je slišal od fašistov. (…) Zastran mojga nonota tudi moj oče inšoma ... se je čutil trd Slovenc, istočasno tudi jaz zastran mojega očeta se čutim Slovenc. (…) Ja, enkrat tku je blo komunistično (…), ma ne mislem, da je še.
Nastajajo nove identitetne opcije. Od teh se je vsaj ena že ustalila, druge so za zdaj še fluidne in predmet pogajanja. Gotovo je v družbi na razpolago že ustaljena hibridna identitetna opcija »Slovenec iz Italije/zamejec«, ki se je začela izoblikovati v dinamiki identitetnega pogajanja znotraj manjšine že v povojnih letih.
Primer 2) B: Italijan sigurno nisem, ma niti prav se ne istovetim popolnoma z enim Slovencem, recimo iz Slovenije, razumeš?... Bi rekel, da sem Slovenec iz Italije, zamejc inšoma.
Kot hibridno identiteto bi lahko opredelili tudi identiteto otrok interetničnih zakonov. Niso pripadniki ene same od skupnosti, niso pa niti seštevek obeh, so »nekaj tretjega«. Prisotna je opcija »Slovenec in Italijan«, ki jo posamezniki nakazujejo kot možno, in morda na racionalni ravni celo zaželeno, vendar je še ne prevzemajo ne zase ne za svoje otroke, in sicer niti v primeru, ko imajo otroka z Italijanom/ko. Se pravi, da je posredovanje med tem vidikom in drugimi le delno izvedljivo.
Primer 3) C: Mislim, da…on [sin], ko ... če bi moral izbrat, zbere … zbere to, da je Slovenec, ker hodi v slovensko šolo. Dejansko je oboje. Vedno mu pravim, da je oboje, zato ker morem bit korekten do njega, logično, ne?
Idealoma ohranjanja jezika in pripadnosti se pridružuje sicer tudi neki »nadkulturni ideal«, ki ponuja globalizirano »nadetnično identiteto svetovljana«.
Primer 4) Č: Da bi otroci ostali Slovenci, je relativno važno, v smislu, da ... jaz se vedno bolj čutim … bolj odprt nel senso sempre piu' cittadin del mondo[svetovljan]. In to bi želel tudi podat svojim otrokom: da znaš katera, je tvoja baza, tvoj izvor, to je zelo važno, da imaš korenine, pero' [ampak]da si tudi povsod lahko doma. To pa je ena stvar, ki mora biti v spoštovanju korenin. (…) Če jih opustiš, se odpoveš enemu delu sebe. Tako se osiromašiš. Lahko pa dodajaš in se obogatiš.
Vse navedene opcije, vključno s tisto izraženo v citatu štev. 1, ki so (seveda poleg drugih) prisotne na družbenem nivoju, so posamezniki ponotranjili in so zato tudi na intrapsihičnem nivoju soprisotne prav v vseh. (Zato so npr. sami vpeljali tematiko bivše Jugoslavije tudi tisti očetje (2), ki so čutili potrebo podčrtati, da se prepoznavajo v slovenski etnični stranki in da niso doraščali v komunističnem duhu.) Ena identitetna opcija je po navadi v ospredju, medtem ko druge ostajajo v zakulisju, dokler se v dialogu ne aktivirajo. To pomeni tudi, da omenjene kategorije sploh niso rigidne in da ena ne izpodbija druge, saj so v stalni interakciji. Posebno je to opazno pri imaginarni produkciji namišljenih bodočih identitetnih možnosti za sinove, ki so pri ljudeh na racionalni ravni včasih v živem nasprotju s prej izrečenimi vsebinami.
To se lepo vidi iz citatov iz intervjuja očeta Č . Ta o sebi najprej reče, da je Slovenec, zamejec, nato, da se čuti svetovljana, in da želi posredovati otrokom prav tak odnos do ljudi in sveta. Ko govori o bodočnosti svojega sina, pa privre v ospredje »trdi, zagrizeni Slovenec, ki je proti Italijanom«, o katerem očetje govorijo kot o opciji, ki je bila aktualna v preteklosti, a je danes izživeta. Primer očeta E. jasno kaže, da ni povsem tako.
Primer 5) Č: Če bi bil [otrok] Slovenec in potem v življenju tudi Kitajec ali še kaj drugega, ne bi imel nič proti (…), raje še kaj več, ne kaj manj (…). Je dobro, da [otrok] srka tudi druge kulture in je empatično blizu drugim, to ne more biti slabo. Ma ne bi hotel per far l'ipotesi, l'esempio classico [postavimo hipotezo, klasični primer]… ne bi hotel, da si dobi eno ... ženo magari Taljanko … in da potem je riščo [nevarnost], da ta reče no vojo i fioi in scola slovena [nočem, da otroci hodijo v slovensko šolo], ku se zgodi...eko to mi bi blo žau.
Navedeno po mojem mnenju vodi v spoznanje, da danes med Slovenci v Italiji ni ene same predstave o tem, kaj je »slovenska identiteta«, več jih je, kot je več identitetnih opciji, ki se bolj ali manj vežejo na neko neopredeljeno »slovenstvo«. Ob vseh teh je seveda prisotna tudi opcija »italijanska identiteta«, ki je prav tako vsem na razpolago. Jasno je torej, da so tako pomenske kategorije kot identitete konstrukt in predmet pogajanja v družbenih odnosih znotraj družbenih procesov, ki imajo zgodovinske in politične dimenzije. Zato se strinjam z Bhabho, ki sem ga prej citirala, in namesto da bi govorila o asimilaciji ali tihi asimilaciji razmišljam raje o nekem »tretjem prostoru« in različnih identitetnih opcijah. Če opustimo etnocentrično držo in ocenjujemo z medkulturnega stališča moramo vsaki opciji priznati isto dostojanstvo in človeku, ki se opredeli, da bo določena opcija vodilo v ospredju njegove psihe, demokratično priznati pravico, da se za to odloči. Naloga demokratične družbe pa je v tem, da ustvari pogoje, da se posamezniki lahko opredelijo, se pravi, da jamči, da je vsaka identitetna opcija lahko predmet pogajanja v družbenih odnosih.
Datoteke:
