Skupaj sta ustanovila sta kar nekaj gledaliških skupin (Campagnia Dario Fo-Franca Rame, Združenje Novi oder, Gledališko združenje Komuna) , ki so pomembno zaznamovale italijanski pa tudi svetovni gledališki utrip v drugi polovici prejšnjega stoletja. Burila sta duhove s svojimi kritičnimi nastopi na državni televiziji, kot za stavo pobirala mednarodne nagrade ter priznanja, doma pa ostajala trn v peti Vatikanu, fašistom, komunistom: kljub načelni naklonjenosti levici sta bila neprizanesljiva do vseh institucionaliziranih političnih nazorov.
Njuna politično in socialno angažirana gledališka dela pogosto korespondirajo s commedio dell'arte in dramatiko absurda ter skozi optiko črnega humorja spodbujajo gledalca k razmisleku, saj se pod na videz lahkotnimi šalami pogosto skriva krvava in boleča resnica: umetnost razumeta kot sredstvo za doseganje političnih sprememb in zaradi takšnega stališča, ki sta ga v praksi ves čas brezkompromisno udejanjala, sta imela zelo pogosto težave s cenzuro, policijo, cerkvijo in fašisti, ki so l. 1973 v Milanu ugrabili, pretepli in posili Franco Rame; gospa se je čez dva meseca vrnila na oder še z večjim aktivističnim žarom.