Filozof Dolar se je v svojem prispevku posvetil Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki jo je ta priredil po Beaumarchaisovi satiri Veseli dan ali Figarova svatba. Ta je takrat, kot je spomnil Dolar, veljala za zelo revolucionarno komedijo in bila zato marsikje prepovedana. Menda naj bi celo Napoleon izjavil, da je to delo kot revolucija v akciji.

Eden najbolj spornih odlomkov je bil, ko služabnik o baronu reče, da je baron brez svojih statusnih pritiklin manj vreden od svojega služabnika. Po Dolarjev besedah je zanimivo, da je Linhart ta del celo zaostril. Po Dolarjevih besedah je Linhartova originalnost prevoda v doslednem epigonstvu. Z njim je namreč takratni slovenski prostor postavil v središče tedanjega evropskega dogajanja in ni ostal na lokalni, zakotni, podeželski ravni.

Po besedah zgodovinarja Lutharja je današnje poimenovanje Linharta kot predstavnika slovenskega kulturnega nacionalizma preveč določujoče, če ne kar zmotno, saj Zoisov krog, kot je pojasnil, nikoli ni imel nekega nacionalnega programa, pač pa je njihovo razsvetljensko razmišljanje seglo širše. Obenem je po Lutharjevih besedah pomembno osvetlili Linhartov čas, ko je Ljubljana štela le 10.000 prebivalcev in je bilo veljake mogoče strniti na deset imen.

Rozman - Roza je omenil anekdoto, ko se je pol stoletja po Linhartu jezikoslovec Fran Metelko znašel v zadregi, ko je z Dunaja prejel navodilo, naj prevede poštno zakonodajo v slovenščino. Na Dunaju so mu svetovali, naj napiše tako, kot govori ljudstvo. To priča o tem, da pravilna slovenščina niti takrat še ni obstajala, kar veliko pove o Linhartovem pogumu oziroma drznosti ter silnem občutku za jezik, s katerim je ustvarjal v prirejeni slovenščini. Linhartov jezik je po Rozmanovem mnenju simpatičen še danes prav zaradi germanizmov.

Tudi jezikoslovec Stabej je opozoril na Linhartov pogum, ki pa je bil po njegovih besedah povezan z dvomom, če mu bo uspelo. Podobno je deloval ves razsvetljenski krog, ki je na veliko področjih oral ledino. Njihova prednost pa je bila po Stabejevem mnenju v občutku, da so delali v blagor ljudstva. Pod to krinko se danes ne more nihče več skriti, je dejal Stabej.

Sociolog Vogrinec je poudaril, da v Zoisovem krogu niso bili literati, pač pa osrednje osebnosti, ki so oblikovale tedanje politično, družbeno in kulturno dogajanje. Večina je obvladala od tri do štiri jezike, pri čemer so se zavedali tudi pomena slovenskega. Po Vogrinčevem mnenju nam Linhart tudi danes postavlja vprašanje, kako biti medkulturni, večjezični, a hkrati ohranjati in ceniti slovenščino.