Pisatelj Zorko Simčič dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo

Bogat in žanrsko raznovrsten literarni opus Zorka Simčiča sega od romanov, kratke proze in poezije prek dramatike do esejistike. Med romani izstopa Človek na obeh straneh stene, ki je eden prvih modernih slovenskih romanesknih tekstov. Zanj je leta 1993, ob prvem natisu v matični domovini in 36 let po prvem izidu v Argentini, prejel nagrado Prešernovega sklada. Številni ponatisi romana potrjujejo, da gre za eno temeljnih del povojne slovenske literature, je v obrazložitvi nagrade zapisal literarni zgodovinar in esejist Matevž Kos.

Za Simčičevo najpomembnejše dramsko delo, kot piše Kos, upravičeno velja drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967). Ta dramski misterij, ki je bil prav tako večkrat ponatisnjen, odpira odrešitveno-spravno problematiko, povezano z dogajanjem na Slovenskem v času druge svetovne vojne in revolucije. Po sodbi literarne zgodovine gre celo za "najvišji dosežek sodobne slovenske dramatike".

Znotraj bogate Simčičeve esejistike izstopa zlasti njegova korespondenca s pisateljem Stankom Majcnom. Dopisovanje ni le pomemben kulturnozgodovinski dokument, temveč tudi lucidna analiza povojnih slovenskih in svetovnih razmer.

Vrhunec pa je Simčičevo pisateljevanje, ki sicer obsega nekaj deset knjižnih naslovov in številne revijalne objave, doseglo z romanom Poslednji deseti bratje. Izjemno obsežno besedilo je nastajalo nekaj desetletij in ga lahko imenujemo Simčičevo življenjsko delo, v katerem s svojo izvirno polifono strukturo in s skrbno premišljeno, kompleksno pripovedno strategijo izrisuje subtilno fresko begunskega življenja Slovencev v desetletjih po končani drugi svetovni vojni.

Avtor v romanu spregovori o univerzalnih življenjskih dilemah, ki so obenem konkretne dileme posameznikov, razseljenih oseb, postavljenih v različna časovna obdobja in v različne geografske prostore od Trsta do Montevidea, od Tokia pa do Toronta. Roman usode svojih protagonistov osvetljuje tudi iz zunajčasne perspektive, v luči na novo osvetljene in v kontekstu težkih zgodovinskih preizkušenj slovenskega 20. stoletja aktualizirane problematike desetništva. To problematiko, ki stoji v središču Simčičevega pisateljskega sveta, je mogoče zgoščeno povzeti z besedami: odrešitev, odpuščanje, sprava, misterij zgodovine, življenjski smisel, je še zapisal Kos.

Akademik Zorko Simčič se je rodil leta 1921 v Mariboru. Uveljavil se je že s prvim romanom Prebujenje (1943). Med vojno je izdal zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja ter napisal libreto Krst pri Savici in dramo Zadnji akord. Maja 1945 se je umaknil na Koroško. Pozneje je odšel v Italijo, nato pa je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in 12 let urednik revije Meddobje. Med njegovimi dramami sta najpomembnejši Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolgi mesec avgust. Za roman Človek na obeh straneh stene je prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1994 se je vrnil v domovino. Lani je presenetil z 700 stranmi dolgim romanom Poslednji deseti bratje.