Jasmina Založnik, SiGledal, 5. 3. 2012

Na senčni strani smeha

Tokrat ne bomo razkrivali zgodovine razvoja komedije, tudi ne humorja, ne bomo razmišljali, kaj je dejansko smešno, celo zelo smešno in katere vsebine in dejanja sprožajo smeh, začinjen z grenkobo. K smehu bomo pristopili skozi pojem komičnega. Po etapah. Preprosto, pogosto pozabljeno kmečko logiko bomo prepletali s filozofsko mislijo in osebnimi izkušnjami. Preden poskušamo premisliti pojem komičnega, poskušajmo premisliti sam pojem smeha, njegov »izvor«, značilnosti, pojavne oblike ipd.

Smeh, vsaj tako trdijo strokovnjaki, je prirojena človekova lastnost. Pri otroku smeh opazimo že pri nekaj tednih. Z odobravanjem oziroma »nagrajevanjem« (izposojamo si behavioristično terminologijo) se smeh pri otroku »krepi«, postaja vse pogostejši in tudi zavestno »reguliran«. Smeh kot odziv na nekaj prijetnega se kaj kmalu pokaže za preozko opredelitev, iz katere so izvzete njegove številne oblike (nagajiv, zloben, prijazen, iskren ...). Kako torej v tem mnoštvu raznolikega locirati smeh in ga pripeti na komično, saj je prav smeh njegova osrednja prvina?

Poskušajmo narediti korak vstran, premisliti pregovore, reke in misli, ki smeh postavljajo v središče. Morda se prav v njih skriva odgovor na naše vprašanje.

»Smeh je pol zdravja.« »Kdor se smehlja, namesto da bi besnel, je vedno močnejši.« » Prav gotovo se je bolje s smehom otresati sveta, kakor zalivati ga s solzami. To je pravzaprav edini način, na katerega se lahko svet in življenje sploh nadaljujeta«. (Rabindranath Tagore). Smeh je torej afekt, s katerim se spopadamo z življenjem, oziroma kot pravi španski pregovor: »Boj, smeh in življenje, to je ključ.«

Takšnih in podobnih citatov bi v zgodovini človeštva našli še veliko, kar napeljuje na misel, da so tako smeh kot tudi humor in komičnostburili duha številnih mislecev, vodili k takšnim in drugačnim pogledom in soočenjem, a nikdar pripeljali zgodbe do konca – v izčiščeno, kratko in jasno opredelitev smešnega, humornega ali komičnega. Vzroke lahko iščemo v spremenljivi naravi smešnega, humornega in komičnega, ki vsak poskus opredelitve pripelje do navzkrižja. Kako torej zagrabiti tako široko polje smešnega, ki zaobjame tako njegove lahkotne oblike kot tudi tiste, ki bi naj vsebovale klice grenkobnega in kritičnega?

Na omenjeno bomo poskušali odgovoriti z naslonitvijo na delo francoskega filozofa Henrija Bergsona Esej o smehu(1924, slovenski prevod iz leta 1977). V njem avtor lucidno, analitično in sistematično premišljuje pojem smešnega, ki se razpenja od pačenja burkača, besedne igre do drugih oblik komedije. Opredelitve se loti s pomočjo razmejevanja humornega in komičnega, ki v svojem izhodišču zahteva določitev pojma, njegovo osrednje mesto pojavljanja. Smeh se vpisuje na območje človeškega in je kot tak spremenljiv (glede na čas in prostor pojavljanja). V središču je njegova družbena funkcija; odziv na družbeno realnost; ogledalo, ki kaže »pomanjkljivosti« družbene sredine; gibalo sprememb ...Smeh razpira, opozarja, a žal, vsaj danes se zdi tako, pogosto zaradi vse večje mehaničnosti ljudi in vsesplošne apropriacije njegovih raznorodnih pojavnih oblik postaja prazna forma brez odmeva, brez učinka. Vendar katere so te oblike?

Da bi razumeli apel naše misli, se vrnimo k Bergsonu. Ta zapiše: »Kako naj spoznamo, kaj imajo te zvrsti duhovitosti skupnega, če ne začnemo s tem, da določimo splošno razmerje duhovitega do komičnega?« Razmerje je po njegovem istovetno razmerju »med izdelanim prizorom in bežnim namigom, kakšen naj bi prizor bil. Kakor lahko ima komičnost različne oblike, tako bo imela tudi duhovitost njim ustrezne variante.« Za razliko od komičnosti je duhovitost mnogo bolj »razredčena« (Bergsonov pojem). Komičnost se kaže v celostni povezavi med njenimi posamičnimi deli, torej opredeljuje neko skladnost med besedo oziroma jezikom, delovanjem in položaji. Je oblika družbene graje, ki v središče postavlja togost, mehaničnost, avtomatizem, ki je v nasprotju z gibkim, s stalno spreminjajočim se, skratka živim. Na enak način je z vzpostavitvijo in orisom tipov, ki v (nižjih oblikah) komedije zasedajo osrednje mesto. Tipi namreč kažejo na homogenizacijo ljudi, ki je tako kot v ostalih primerih ponovno vezana na mehaničnost, torej mnoštvo, ki ne premore razlike. Kako torej postopajo druge, višje ravni komičnosti, vpete v sfero umetnosti. Pa ne le umetnosti. Kot vidimo, so te lucidne oblike, prepojene s subverzivnim in kritičnim nabojem, ki jih Bergson pripiše višjim oblikam komičnega in jih pripenja na polje umetnosti, danes izgubile svoj naboj. Kot apropriirane, prisvojene in komodificirane oblike se vpenjajo v vse pore družbenega življenja.

V Sloveniji smo le redko priča komedijam, ki bi jih Bergson umestil v polje umetnosti. Kako redke so, pove že samo dejstvo, da se ob premišljevanju ne spomnimo niti ene, ki bi jo lahko omenili. Oziroma takoj, ko najdemo predstavo, ki nas je, vsaj s kakšnim prizorom, pripeljala do solza, kaj hitro ugotovimo, da je avtor ni žanrsko opredelil kot komedijo.

Spremljamo lahko lahkoten, na dovtipih ustvarjen komedijantski gledališki repertoar, ki privablja širše množice. Prav te se manifestirajo kot reprodukcija stereotipov na različne teme.»Reprodukcija pa je v resnici evfemizem: najpogosteje gre za skrajno reakcionarno razglašanje konservativnih modelov družbenega komuniciranja, polno agresivnih rasizmov, primitivnih mačizmov, praznih vulgarizmov ter desničarskih političnih vzorcev in razlag, ki smeh razumejo kot učinek na prvo žogo,« meni Blaž Lukan v nedavno objavljenem članku v časniku Delo. Zato ne preseneča, da ob pogledu na obstoječe, prevladujoče oblike komedij (pri nas) v primeru obiska doživimo »kulturni šok«, ki odseva tako na fizisu kot tudi na celotni psihi. Prevladujoče pojavne oblike komedij niti ne poskušajo zarezati v družbeno stvarnost. Smeh ustvarjajo na način sprejemanja družbenega življenja kot svojega naravnega okolja, vpetega v konservativni model družbene komunikacije. Medtem pa visoke komedije segajo k življenju, z lucidnostjo prenašajo njegovo logiko in jo poskušajo prečiti. Približujejo se in zlivajo z življenjem samim, ga ne pačijo, temveč razkrivajo. Smeh, ki ga proizvajajo, je prepojen z grenkobo. Žal pa tudi te ne uspevajo z zarezami spreminjati družbene realnosti. Kako le bi, če si ne znamo niti sami zamisliti spremembe družbenega reda. Kot pojasni Žižek, si vsakdo od nas zamišlja apokalipso, ne pa tudi konca kapitalizma. Stojimo na razpotju pričakovanja družbenih sprememb, na pragu neskončnih možnosti in čakamo. Skozi humoren ali resnoben način prebiramo dogajanja v družbeni sredini, a le redki nanja reagirajo z angažmajem. Homogenizacija, mehanizacija ljudi. Prispodoba živih mrličev, ki se iz hramov zabave prenaša v hrame kulture in naprej v življenje. Bergson o omenjenem ni razmišljal. Ni mu bilo treba. Takrat sta umetnost in smeh, vsaj v svojih višjih oblikah in podobah, nosila še klice možnih sprememb. Danes pa postaja vse le še gola zabava, proizvodnja mehanskega smeha – ki je sicer, priznajmo, boljši od solza in strahu. Pa vendar: njegov učinek ni enak učinku, ki ga v njem še prepozna Bergson. Kako obuditi tiste odtenke komičnega, s katerim bi lahko ponovno zarezali v družbeno sredino, ustvarili razpoko, razkrili praznino in ponovno našli prvine vitalizma?

Dnevi komedije

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 12. 3. 2012
Obuditi humor
Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 3. 2012
Kar je prinesel veter. Mimogrede.
Jasmina Založnik, SiGledal, 24. 10. 2012
Kako strateško skrbeti za razvoj gledališke umetnosti
Jasmina Založnik, SiGledal, 11. 5. 2012
Simbolna gesta Hlapcev