M: Pozdrav. Zakaj tak obraz?

M: Listam slovenske časnike, prebiram novice, twitte in razmišljam. Resnično več ne vem, kako vse to prebirati. Se nahajamo v realnosti ali gre samo za ponesrečeno satiro.

M: Kaj pa na primer?

M: A si slučajno gledal Viktorje?

M: Ne v celoti. Le drobce, ki sem jih ujel kasneje na spletu. Ti?

M: Tudi ne cele, ampak mislim, da na tej točki to niti ni bistveno. So se ti zdeli žaljivi?

M: Ne. Nič posebnega. Rekel bi, da je šlo za tipičen stand-up z bolj in manj po(ne)srečenimi točkami.

M: Smešno?

M: Ne. V bistvu ne, ni mi bilo smešno.

M: Ampak, saj je šlo za tipičen stand-up. In ta bi naj bil po definiciji smešen, ali ne?

M: Ja, ampak danes se mi zdi, da karikirana slika realne politične situacije ni več smešna. Je samo odslikava realnega stanja stvari, te transparentne parodije, prepolne ironičnih situacij. Sprašujem se, ali trenutna vlada parodira intencionalno  ... In če so po tem Viktorji parodija tega, reverzibilni prikaz, potem se ta parodičnost izniči. Če pa naša realpolitik ne parodira, kar mislim, da je bolj verjetno, čeprav težje verjetju, potem pa mislim, da sploh niso šli Viktorji (dovolj) daleč. Ampak vsak podčrtaj tega realpolitičnega se javno poskuša uničit, preprečit, cenzurirat. Po drugi strani pa, ali podobne situacije niso prepojile različnih oddaj, prireditev? Ampak ne, tokrat iz strahu pride do samocenzure televizije. Postfestum. 
In mi z njim, izgubljamo smisel za humor. Ali pa samo voljo do smeha. Samo cinični smo. In ob cinizmu ni smeha. Le grenki nasmeški. Le apatija.

M: Ja, ampak v tem leži ravno vsa skrivnost tega. Ne znamo se več smejat. Naj te opomnim, kaj je rekel pokojni Marko Zorko o smehu. »Smeh je znamenje svobode, začetek smeha je konec strahu.« Najboljši odgovor na Janševe grožnje je smeh.

Viktorje je potrebno brat kot komedijo, dobro komedijo. Saj so blizu življenja. Preblizu življenju. Z njim se stapljajo. In prav takšna je po Bergsonu dobra komedija.
In v času cenzure se je tovrstnega neposrednega označevanja potrebno znebit. Ustrahovat javnost, da takšne oblike govora niso primerne. Ljudje potrebujejo disciplino in (straho)spoštovanje do oblasti. Ampak to je dobro. Prepoved vodi k imaginaciji ljudi. In Viktorji bodo prepoznani kot revolucionarna gesta.

M (zamišljeno): V kakšni relaciji sta tukaj imaginacija – revolucija – humor.

M: Najprej prvi par. V nekem intervjuju je Oliver Frljić dejal, da prepoved nekega dela sproži imaginacijo. In da je delo, ki je prikazano, mnogo prej pozabljeno in nima nikdar enakega učinka kot takrat, ko je nekaj prepovedano. Ko se zgradi neka fama. Ali pa na primer, ko se stvar mediatizira. Velika večina je Viktorje videla prav zaradi označitve s škandaloznim in potrebnim umika. Veliko jih te dni razpravlja, ali so bili žaljivi ali ne, ali so bili duhoviti ali ne, v čem so se letošnji Viktorji razlikovali od katere druge oddaje podobnega tipa ipd.

V tem se skriva njihova moč. Točka, ko se je kvantiteta ogleda spremenila v samo kvaliteto. Če jih jemljemo kot orožje, če jih preberemo ponovno in ugledamo na ravni »življenja«, humorizem kaže na napake, ki se dogajajo v želji njihove odprave. In odprava je boj zoper obstoječe stanje. Hkrati pa, če se vrnem k Zorku: Smeh je znamenje svobode, začetek smeha je konec strahu.

M: Kaj pa komedije v gledališču? Njihov učinek bi naj bil enak.

M: Ne, saj gledamo pretežno konzervativne komedije, temelječe na izpraznjenem humorju. Smeh kot efekt. Takšne vrste komedij se dopušča, ker niso škodljive. In pa tudi zato, ker težijo k ohranjanju predmodernih družbenih oblik. Torej so v službi (trenutne) ideologije.

M: Ampak saj obstajajo tudi dobre komedije! Vzemimo na primer najbolj uprizorjenega Cankarja. Pa še mnogo drugih je.

M: Ja, imaš prav. Reakcija in moje sklepanje je bilo nekoliko okrnjeno. V odnosu do komercialnih gledališč, pa tam bi verjetno našli kakšno izjemo. Cankar je bil vsekakor odličen pisec. Njegova komedija Za narodov blagor pa ostaja aktualna. Kot je napisal, ne gre za konkretne politične osebe, ampak le-te na splošno, saj je v ozadju sama stvar, ki ostaja nespremenjena. Zato je tudi večno aktualen. In seveda Cankar ni edini. So še mnogi drugi dobri pisci in seveda interpreti, ki prinesejo nekaj svežine. Ampak, gledališče ima še vedno minorno občinstvo. Da bi resnično kaj doseglo, potrebuje prenos v nek drug medij, kot pravi Frljić.

M: Okej, zdaj sva govorila o povezavi med močjo in humorjem. Ampak saj ni nujno, da ima le to funkcijo. Dobra komedija ali humorno delo se ne rabi naslanjat le na družbeno-politične vsebine. Političnost je lahko vpisana v samo formo. Včasih zadostuje, da nam le zrcali naše lastne napake. Da opozarja na rigidne vzorce mišljenja in vedenja, v katere smo ujeti. Bom dal en takšen primer. Ni ravno komedija, ampak je majhna otroška knjiga, ki smo jo vsi brali kot otroci. Saj se spomniš – Medvedka Puja. O njem govorim. Medvedek Pu je odlično branje za razumevanje našega načina razmišljanja, polnega projekcij.

M: Ja, spomnim se medvedka, ampak ne vsebine. Lahko na kratko povzameš.

M: Okej, en primer, eno kratko zgodbico, ko se Pu odloči lovit slovona, za katerega ne ve natančno, kako izgleda, saj jih ni pogosto na spregled in še posebej ne v tem letnem času. Ampak Pu se kljub vsemu odloči, da bo ujel slovona. Pujsku ni prav, saj meni, da bi se tudi on tega lahko spomnil. Še pred Pujem seveda. Pu mu razloži, da bo slovonu nastavil past in povabi Pujska k sodelovanju. Izkopal bi jamo, v katero bi padel slovon. Preprosto. Ampak Pujska zanima, zakaj meni, da bi slovon padel v jamo. Pu premišljuje in seveda kmalu pride do rešitve. Slovon bi se sprehajal, si brundal kakšno pesmico in gledal proti nebu, ali bo deževalo, in zato ne bi opazil zelo globoke jame, dokler ne bi bil že sredi nje, potem bi bilo prepozno. Pujsek je za silo zadovoljen, vendar ga zaskrbi, kaj bi bilo, če bi že deževalo. Torej opcija B. Pu prizna, da na to možnost ni pomislil. Ampak hitro se mu utrne, da bi v tem primeru pač gledal, ali se bo zjasnilo. ... Zgodba ima še nekaj izjemnih detajlov, ampak zaenkrat naj bo dovolj.

M: In kaj je tukaj smešnega?

M: Najprej je Medvedek Pu poln besednih zvez, spodrsljajev, nelogičnega in poenostavljenega sklepanja, temelječega na naših projekcijah. Smešno je, ker se pri Medvedku Puju resnično ogledamo v ogledalu. Ne glede na to, da je namenjen otrokom. Sami smo enako nerodni kot Medvedek Pu.

M: Kaj pa vic? Se ti zdi ta smešen?

M: Tukaj pa mislim, da ne moreva govorit na splošno. Se mi zdi, da gre pri vicu za smisel za humor, ki se med posamezniki zelo razlikuje. Množične šale zame pač niso smešne. In vice versa.

M: Ja, ampak pri cinizmu in ironiji je podobno. Ni nujno, da gre vselej za cinizem. Veliko je odvisno od našega lastnega prepoznavanja. Nekdo nekaj prepozna kot cinizem, drugi ne. Lahko jih prebiramo z različnih zornih kotov.

M: In kaj je ključ!? Kako klasificirati, kako vedeti?

M: Ni recepta. Vse je stvar interpretacije, razbiranja odnosa med dvema stvarema. Lahko ni nič od tega, lahko pa, da je. Ampak obstajajo neki vzorci, naučeni vzorci, ki pa se prepletajo in vpletajo v to večplastnost, izkustvenost, kaj vem. Smo različni in beremo različno. Struktura to dopušča. Dopušča variacije. Zato se ti zgodi, da se nekemu prizoru smeješ sam, pri nekem drugem prizoru se smeje več ljudi ali celo vsi.

M: In o tem vsem si premišljeval sedaj na kavi zaradi enega twitta?

M: Ne, sedaj samo povezujem drobce in testiram svoj pogled. Morda je spodletel, ampak se je lepo nekomu izpovedat.

*POJMOVNIK

Ironija: trop, pri katerem je pravi pomen v nasprotju z dobesednim pomenom besed oziroma ironija sporoča pravi pomen besed z drugimi pozitivnimi besedami.

Sarkazem: nadgradnja ali zaostritev ironije oziroma njena skrajna stopnja. Vzpostavlja negativen odnos do predmeta smešenja. Sarkazem potencira ironični posmeh na zajedljiv in zaničljiv način. 

Cinizem: opredeljuje posmehljivo izražanje sodbe. Z ironijo je v podobnem odnosu kot sarkazem. Od sarkazma pa se razlikuje po tem, da je njegov predmet smešenja abstraktnejši kot pri sarkazmu. Pogosto izhaja iz prezira obstoječih vrednot, ki se transformirajo v vse pore družbenega življenja.

Parodija: je posmehljivo, porogljivo posnemanje vsebine ali stila pisanja besedila. Da bi delovala, mora biti prepoznana.