András Urbán, režiser in direktor gledališča Kosztolányi Dezső iz Subotice, mesta na srbsko-madžarski meji, velja za vodilnega gledališkega umetnika mlajše generacije v svoji regiji. O tem pričajo številna gostovanja njegovih projektov na različnih festivalih v Srbiji, Makedoniji in na Madžarskem, kjer redno prejema vidnejša priznanja. Med drugim je prejel nagrado okrogle mize kritikov za najboljšo predstavo na 53. gledališkem festivalu Sterijino pozorje za Urbi et orbi ter nagradi za predstavo Brecht – The Hardcore Machine na 35. festivalu Infant v Novem Sadu (za najbolj uspešen eksperiment oziroma predstavo v celoti) in 36. festivalu MOT v Skopju. Tudi projekt, ki se predstavlja na letošnjem Ex Pontu, Turbo Paradiso (svojo premiero je doživel leta 2008) je nastal pod okriljem tega uspešnega gledališča madžarske manjšine v Vojvodini, ki svojo mejno pozicijo (ne le politično-geografsko) redno vpisuje v jedro svojega umetniškega izraza.

Poklon Danilu Kišu

Ni nepomembno, da je Turbo Paradiso v bistvu hommage srbskemu pisatelju in pesniku Danilu Kišu. Rojen prav v Subotici, kjer domuje Urbánovo gledališče Kosztolányi Dezső, je Kiš v svojem literarnem opusu vztrajno zapisoval teme, ki so močno zaznamovale njegovo lastno življenjsko zgodbo: represivni sistemi in mesto posameznika znotraj njih, evropski totalitarizmi 20. stoletja, raziskovanje nasilja, izvora zla v človeku … Urbánova pokrajina turbo paradiža črpa prav iz teh bolečih ran zgodovinskega spomina in se hkrati dotika še vedno zelo živih grozot vojne na Balkanu ter na podlagi vsega tega ustvarja nov, sodoben komentar človeške narave.

Od seks lutk do odpadlega perja angelskih kril

Predstava (sicer v madžarskem jeziku, a s pogostimi prehodi v srbski jezik, predvsem ob petju pesmi) ne skriva svoje navezave na dogajanje na območju bivše Jugoslavije konec 20. stoletja, a Urbán se nalašč izogiba kazanju s prstom na točno določene dogodke ali ljudi, kar poraja občutje obče človeške izkušnje zločina in implicitno tudi terja odgovornost vseh nas, da zanj iščemo razloge in ga predvsem nikoli ne pozabimo. Urbán se v svoji režiji raje kot realističnih upodobitev (vojnega) nasilja poslužuje postopkov, značilnih za tako imenovani brechtovski teater – pripovedovanje o različnih grozotah vojne je izvedeno z določeno distanco, potujitvijo, iz česar naj bi rezultiral kritičen premislek gledalca in njegova aktivacija.

Glavnina izrazne moči predstave se napaja v odrski uporabi različnih rekvizitov, predmetov, ki zbadajo z veliko mero ironije ter pomenske nabitosti in ponujajo možnost zanimivih interpretacij. Primer tega je prisotnost napihljive seks lutke, ki jo eden od akterjev predstave prav počasi in natančno napihne pred občinstvom, ali pa uporaba ogromnih sesalnikov za odstranjevanje odpadlega perja s kril angela.

Vojaški marš in srbsko kolo

Še en pereč in aktualen vidik, ki ga izpostavlja Turbo Paradiso, je vprašanje nacionalizma, kajti v trenutku, ko se topot vojaške koračnica na odru prelije v ples, podoben srbskemu kolu, se vzpostavi tudi možnost povezave med močno ljudsko folkloro in pretiranim poveličevanjem lastne narodne pripadnosti ter prepričanjem o njeni večvrednosti. Kje je meja med obema, je drugo podaljšek prvega, koliko se poudarjanje duhovne kulture nekega naroda zlorablja za podpihovanje sovraštva do tujcev?

Središčni fokus uprizoritve – represija in njene različne pojavne oblike – pa se ne izraža zgolj in samo v vojnem nasilju, pač pa tudi v prefinjenih, skritih oblikah nasilja. Tem smo vsi skupaj priča, tudi tukaj in zdaj. Gre za zatiranja, ki se pogosto dogajajo v naši neposredni bližini in smo jim priča vsak dan, a se vedno znova odločimo obrniti stran, da jih ne bi opazili – ali pa smo na to postali že popolnoma imuni. Turbo Paradiso na to perečo problematiko odgovarja z lucidnim uvidom v mašinerijo agresije, saj razgali grozljivo logiko v ozadju: začarani krog nasilja ni nič drugega kot nenehno in neskončno menjavanje vlog med rabljem in žrtvijo, zatiralcem in zatiranim. Kdor danes izvaja teror, bo jutri sam na sramotilnem odru, današnji pretepenec bo jutri držal palico. V Turbo Paradiso se omenjena igra vlog sprevrže v sado-mazohistični užitek obeh strani, ki se zavedata, da se kolo obrača in sta tako nadvlada kot ponižanje le trenutno stanje.

Začarani krog žrtve in nasilneža pa ne ostane izključno v domeni uprizoritve na odru. Urbán s sklepnim dejanjem predstave vanj nedvoumno povleče tudi gledalca in mu ne dovoli pozabiti, da je tudi sam vpleten v to isto mašinerijo. In pomenljivo je, kako malo je potrebno – samo tiho soglasje, malo potuhe, pa se tudi v sicer pasivnemu gledalcu zdrami tista drobna klica agresije, za katero morda nismo niti vedeli, da je tam.