Na odru je šest igralcev in šest nakupovalnih vozičkov. Igralci iz Beograda, Prištine, Skopja in Tirane so zato, ker skupaj igrajo v tej predstavi, dobili že mnogo grozilnih pisem svojih sonarodnjakov. Za njihovo varnost v času lanske uprizoritve v Beogradu je bila v pripravljenosti celo policijska ekipa. In ko se vrata hipermarketa končno odprejo, je najbolje prodajani izdelek kateri? Ljubezen do svoje domovine, seveda.

Sarajevski režiser Dino Mustafić je predstavo Patriotic Hypermarket zasnoval s pomočjo dokumentarnega gradiva, zbranega v okviru projekta Pogledi: srečanje osebnih zgodovin Srbov in Albancev. Gre za zgodbe štiridesetih prebivalcev Kosova, ki so se odločili spregovoriti o intimnih, pogosto bolečih izkušnjah, povezanih s srbsko-albanskim konfliktom. Pričevanja obeh sprtih strani sta v skupni tekst oblikovala beograjska dramaturginja Milena Bogavac in prištinski dramaturg Jeton Neziraj. Slednji je o tej izkušnji zapisal, da je bilo soočenje z »ranami« in »črnimi luknjami« obeh strani naporen in postopen proces. Scene, ki so nastajale med pisanjem predstave, so bile polne sovraštva, kljubovanja in rasizma, vendar, kot ugotavlja Neziraj, ni šlo toliko za osebno izpoved kot za izraz neke kolektivne zavesti, polne predsodkov in stereotipov o nasprotni strani.

Posebna ponudba: obljuba boljšega jutri?

Podoba hipermarketa evocira lično zapakirane izdelke bleščečih barv, kot jih ponujajo politiki in mediji z besedami o »teritorialni suverenosti, nacionalnemu sistemu integritete, terorizmu, bilateralnih sporazumih, paravojaških formacijah, množičnih grobiščih, kemičnem orožju, strelnem orožju, vojaških bazah, človeških organih, povojnih travmah, podrtih hišah …« Kupci, vsi po vrsti zaslepljeni s ponudbo, so tisti, ki so na koncu prevarani in ostajajo glavne žrtve globoko zakoreninjenega konflikta. Predstava s sapo jemajočim ritmom niza (izmenjaje tako v srbskem kot albanskem jeziku) boleča pričevanja, o katerih se je predolgo molčalo, zdaj pa nočejo več ostati skrita. Namesto razlik tako izpostavi predvsem tisto, kar je skupno vsem: izkušnjo vojne.

Napetost med Srbijo in Kosovom je neizpodbitna realnost in pričujoča kulturna izmenjava je zato toliko pomembnejša, sploh če verjamemo, da se v zavetju umetnosti ustvari varen prostor za komunikacijo, osvobojen sovraštva in predsodkov. Zdi se, da se predstava rodi prav iz potrebe po tem, da bi obe sprti strani končno prisluhnili druga drugi, žrtve z ene in druge strani pa bi imele priložnost predstaviti svojo perspektivo. 

Ravno zato, ker predstava ne želi govoriti velikih Zgodb, ampak odstira zgolj drobce osebnih izkušenj iz življenj anonimnih posameznikov, spleta nekakšno krpanko s podobo realnosti Kosova danes. Predstava je v tem smislu predvsem pretresljiv opomin človeški norosti in pogumen korak v smeri dialoga.

***
Milena oz. Minja Bogavac je dramaturginja in pisateljica, rojena v Beogradu. Njena dramska dela so prevedena v več tujih jezikov, za svoje delo na področju gledališča pa je prejela tudi številne nagrade in priznanja. Skupaj s sestro Jeleno Bogavac je ustanovila prepoznavno gledališko skupino Drama Mental Studio, ki se ukvarja s performativno umetnostjo in s projekti gostuje na festivalih po Evropi. Z režiserjem Dinom Mustafićem je sodelovala med drugim že pri predstavi Rojeni v YU, ki je bila del programa lanskega Festivala Borštnikovo srečanje. S svojim slam performansom, imenovanim Njeno tako imenovano življenje, se bo predstavila na letošnjem Mestu žensk.

Jeton Neziraj je rojen na Kosovu, dramatiko je študiral na Univerzi v Prištini. Je nekdanji umetniški vodja kosovskega Narodnega gledališča ter ustanovitelj in dolgoletni izvršni direktor Multimedijskega centra v Prištini, ki je tudi koproducent predstave Turbo Paradiso. Njegova številna dramska dela so bila uprizorjena tako na Kosovu kot tudi zunaj njegovih meja. V slovenskem prostoru je bila v okviru bralnih uprizoritev PreGleja denimo predstavljena in kasneje tudi izdana njegova igra Ranjeni Enej. Za svoje dramsko delo Liza spi je prejel prvo nagrado na vsedržavnem tekmovanju založniške hiše Buzuku. S svojimi prispevki na temo gledališča je sodeloval na festivalih in konferencah po celem svetu.