SSG Trst, 25. 5. 2017

Miranda Caharija dobitnica nagrade Tantadruj za življenjsko delo

Pred sedmimi leti so primorska gledališča – Gledališče Koper, Slovensko stalno gledališče, SNG Nova Gorica - ustanovila nagrado, ki upošteva dosežke umetnikov in osrednjih repertoarnih gledališč na obalnem območju. Slavnostna podelitev nagrade Tantadruj je potujoča, saj jo vsako leto prireja eno od sodelujočih gledališč in tokrat bo dogodek potekal v Trstu.

Miranda Caharija / Foto: Marko Modic, arhiv SLOGI

V torek, 30. maja ob 20.30 bo Veliki oder Slovenskega stalnega gledališča v tržaškem Kulturnem domu prizorišče doživetega praznika primorskega gledališča, najprej s podelitvijo nagrade za življenjsko delo, ki jo bo prejela tržaška ikonična igralka Miranda Caharija. Sledile bodo še podelitve nagrad za igralske stvaritve in za predstavo v celoti, ki jih bo žirija razglasila na sami prireditvi.

Nagrajence sta izbrali dve žiriji v novi zasedbi. Žirijo nagrade za življenjsko delo sestavljajo Meta Hočevar, Teja Glažar in Igor Pison. Nagrado Tantadruj za igralske stvaritve in za predstavo pa podeljujejo Matej Bogataj, Marij Čuk in Vojko Belšak, ki so si ogledali vse prijavljene uprizoritve Slovenskega stalnega gledališča, Gledališča Koper in SNG Nova Gorica.

Slovesnost podelitve, pri kateri bo kot napovedovalec sodeloval Mitja Tretjak, bo režiral Igor Pison. Njegova je tudi komorna uprizoritev, ki si jo bo publika podelitve ogledala pred slovesnostjo nagrajevanja in sicer uspešna monodrama Ismena nizozemske dramatičarke Lot Vekemans, v izvedbi igralke Nikle Petruške Panizon.

Utemeljitev nagrade za življenjsko delo

Dramska igralka Miranda Caharija je ena tistih igralk, za katero lahko zapišemo, da je zamejskemu gledališču, slovenskemu jeziku in profesionalnemu gledališkemu ustvarjanju v Trstu predana scela. Če izpustimo že skoraj anekdotično pripoved o tem, kako je kot dekletce na domačem dvorišču – najprej v Križu nad Trstom, nato v Nabrežini – staršem zatrjevala, da bo postala »artista« in so jo ti v njenem otroškem hrepenenju po nastopanju podpirali, so jo z gledališčem, s tedanjem Slovenskim narodnim gledališčem v Trstu, najprej povezala učna leta. V nasprotju z nekaterimi tržaškimi igralskimi kolegi se ni odločila za študij na igralski akademiji v Ljubljani, temveč je ostala zvesta zamejstvu in je pod okriljem slovenskega gledališča v Trstu zaključila interno igralsko in baletno šolo. Že kot gojenka te šole je nastopila v manjših vlogah, jeseni leta 1961 – pri rosnih osemnajstih – pa je postala njegova stalna članica in v naslednjih štirih desetletjih s svojo predanostjo in ustvarjalnostjo ter s sto šestdesetimi odigranimi vlogami pripomogla k umetniški rasti najprej Slovenskega gledališča v Trstu, nato Slovenskega stalnega gledališča.

Tržaško občinstvo jo je imelo rado. Že v prvi sezoni si je ustvarila ime z naslovno vlogo, Goljevo Sneguljčico in čeprav je bila še isto leto Ofelija v Shakespearovem Hamletu, kmalu zatem Angelina v Fojevih Arhangelih in avtomatih in Desdemona v Shakespearovem Othellu, je bila zaradi majhnosti tržaškega ansambla primorana igrati vse, kar je bilo mogoče; v posameznih sezonah, v katerih so takrat odigrali po osem ali več premiernih uprizoritev, je nastopila vsaj v šestih od njih, ob tem pa igrala tudi v ponovitvah iz prejšnjih sezon. Kljub mladostnemu zanosu in pregovorni »kraški trmi«, ji ni bilo vedno lahko, vedela pa je, da igralec mora igrati, ohranjati igralsko kondicijo, se igralsko in osebnostno razvijati in nenehno iskati le zato, da bo nekoč kos tudi najzahtevnejšim likom. Trdo delo se je Mirandi obrestovalo; v drugem desetletju dela v gledališču se je dokazala tudi kot interpretinja karakternih vlog in prejela prva igralska priznanja: za vlogo beračice Šobe v Leskovčevi drami Dva bregova je leta 1975 na Borštnikovem srečanju prejela nagrado za mlado igralko, za vlogo Enee v Fojevi Sedmi zapovedi: Kradi malo manj tri leta pozneje prav tako na Borštnikovem srečanju nagrado občinstva, vloga Veronike Deseniške v Župančičevi tragediji z enakim naslovom pa ji je leta 1977 prinesla nagrado Sklada Staneta Severja. Vse tri nagrajene vloge je odigrala v Babičevi režiji.

Osemdeseta leta igralki niso bila naklonjena in četudi med vlogami najdemo velike – bila je Eugenia v Petrolinijevem Chicchignoli, Nežka v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi ali Helena v Cankarjevem Za narodov blagor – je bila Miranda Caharija sposobna občinstvu pokazati več, kot je bilo za njo pravih vlog ali ji ponujenih priložnosti. Novo priložnost je v tistih letih igralki ponudil film. Filmska kamera ji ni bila tuja – pred njo je kot Lenka v Babičevem filmu Po isti poti se ne vračaj debitirala že leta 1965, nato izoblikovala še dva izjemna ženska lika v Klopčičevem filmu Vdovstvu Karoline Žašler, 1976, in v Hladnikovem Ubij me nežno leta 1979 – sredi osemdesetih pa je posnela svoj najodmevnejši film, Eva, v režiji Francija Slaka in v njem odigrala naslovno vlogo. Prinesel ji je nagrado na 11. Tednu domačega filma v Celju (1983), kot italijanski državljanki pa za las odnesel puljsko areno.

V sezoni 1989/90 je Miranda Caharija odigrala eno svojih magistralnih vlog, Serafino Delle Rose v Williamsovi Tetovirani roži v režiji Maria Uršiča. Polnokrvnemu ženskemu liku z ameriškega Juga, vdovi, v kateri se znova prebudi želja po ljubezni pa tudi ljubosumje, je igralka v naslednjem desetletju dodala paleto novih, prav tako kompleksnih ženskih likov, v katerih je lahko v popolnosti izrazila svojo umetniško in igralsko zrelost; bila je Filumena Marturano v De Filippovi igri z enakim naslovom prav tako v Uršičevi režiji, Kate Keller v Millerjevi drami Vsi moji sinovi v režiji Zvoneta Šedlbauerja (obe 1999), ob 40. obletnici umetniškega dela pa je odigrala naslovno vlogo v drami Deja Husu, ki jo je ob njenem igralskem jubileju in v letu, ko je prejela najvišje priznanje za igralske dosežke, Borštnikov prstan, prav zanjo napisal (in jo tudi režiral) Mario Uršič. Pomembnejšim likom, ki jih je na odru slovenskega gledališča upodobila v 40-letni igralski karieri se je z monodramo Me in one, skratka me: ženske še zadnjič poklonila pred desetimi leti.

V uvodu sem zapisal, da je bila Miranda Caharija scela igralka. Njeno igralsko snovanje se ni omejilo le na ustvarjanje na domačem, matičnem tržaškem odru ali na filmu (v zadnjem desetletju je nastopila še v Vojnovićevem filmu Piran – Pirano, 2010, in Turkovem Nahrani me z besedami, 2012), s svojim igralskim darom in s priljubljenim igralcem Livijem Bogatcem je vrsto let nastopala še v radijski oddaji Za smeh in dobro voljo na Radiu Trst A, z že omenjenim igralskim kolegom in režiserjem Mariom Uršičem pa v predstavah, ki so jih poleti igrali na odprtem v Križu pri Trstu.

Ker je Miranda Caharija s svojim igralskim deležem v 160 uprizoritvah različnih žanrskih usmeritev močno zaznamovala delovanje Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, njegovi okolici pa tudi povsod tam, kjer je gostovalo naše edino zamejsko gledališče, predvsem pa v njem vztrajala tudi v času njegovih kriz in nesoglasij njegovega vodstva in verjela, da šteje le predost poklicu, ki ga je opravljala s posebno ljubeznijo, so člani komisije za primorsko gledališko nagrado tantadruj za življenjsko delo – Teja Glažar, Meta Hočevar in Igor Pison – soglasno sklenili, da nagrado za leto 2017 prejme prav dramska igralka Miranda Caharija.

Predstave, ki tekmujejo za letošnje nagrade Tantadruj

Za Slovensko stalno gledališče Trst:

  • Anton Pavlovič Čehov ČEŠNJEV VRT, režiser Igor Pison, Slovensko stalno gledališče
  • Ödön von Horváth SEM PA TJA, režiserka Neda R. Bric, Slovensko stalno gledališče v sodelovanju z Zadrugo Bonawentura - Gledališčem Miela
  • Milan Marković Matthis po motivih istoimenskega romana Pier Paola Pasolinija TEOREMA, režiser Sebastijan Horvat, Slovensko stalno gledališče
  • Marko Sosič GROZLJIVA LEPOTA / PAUROSA BELLEZZA, režiser Matjaž Farič, Slovensko stalno gledališče in Teatro stabile del Friuli Venezia Giulia / Stalno gledališče Furlanije Julijske krajine

Za SNG Nova Gorica:

  • Jean Giraudoux ONDINA, prva slovenska uprizoritev, režiser Janusz Kica, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
  • Nebojša Pop-Tasić ZAKAJ PTIČI POJEJO, krstna uprizoritev, režiserka Yulia Roschina, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
  • Jennifer Haley PODSVET, prva slovenska uprizoritev, režiser Dušan Jovanović, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
  • Matei Vişniec STARI KLOVNI, prva slovenska uprizoritev, režiser Jaša Jamnik, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
  • The Tiger Lillies, Julian Crouch, Phelim McDermot PETER KUŠTER, prva slovenska uprizoritev, režiserka Ivana Djilas, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
  • BERAŠKA OPERA, prva slovenska uprizoritev, glasbena komedija po motivih Johna Gaya, Georga Wilhelma, Bertolta Brechta in Václava Havla v prevodih lare Simone Taufer, Ervina Fritza in Jaroslava Skrušnyja, režiser Vito Taufer, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
  • Roland Schimmelpfennig PEGGY PICKIT VIDI BOGA V OBRAZ, prva slovenska uprizoritev, režiser Primož Ekart, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Za Gledališče Koper:

Novost letošnje podelitve je ocena za delovanje vsakega gledališča v celotni sezoni: žirija se je namreč odločila, da ob utemeljitvah za podeljene nagrade napiše tudi splošno oceno o delovanju posameznih gledališč, seveda na osnovi ogleda vseh produkcij v sezoni 2016/ 2017. Nagrada Tantadruj 2017 je delo kiparja Damjana Komela. Po slovesnosti podelitve nagrad se bo praznovanje nadaljevalo z dj-setom Laure Bussani.

tantadruj, Miranda Caharija

SSG Trst, 30. 10. 2017
Imenovan nov upravni odbor SSG Trst
SSG Trst, 24. 12. 2014
Voščilo SSG Trst