Osamljen in neobljuden otok. Nanj sta se po brodolomu pred dvanajstimi leti rešila zakoniti milanski vojvoda Prospero in njegova zdaj odraščajoča hči Miranda, oba pregnana iz Milana, ko je Prosperov lakomni brat prevzel oblast in kneževino pokoril neapeljskemu kralju, ki prav zdaj s sinom, bratom in samooklicanim vojvodo ter spremstvom pljuje mimo otoka. Prospero, ki ima magično moč, s pomočjo zračnega duha Ariela »uprizori« vihar, tako da se vsi njegovi nekdanji nasprotniki z ladje znajdejo na njegovem otoku. Tu so se brodolomci prisiljeni srečati s Prosperom, obračunati s povzpetniškimi nameni, izdajstvi in preteklostjo. Igra ima srečen konec – sin neapeljskega kralja se zaljubi v Mirando, Prospero blagoslovi njuno ljubezen in nekdanjim nasprotnikom oprosti zle namene. Vsi skupaj pa nato z ladjo odplujejo nazaj proti Italiji.
Vihar (1611) je zadnje in najkrajše Shakespearovo dramsko besedilo in zagotovo eno njegovih najbolj poetičnih, saj združuje prvine tragedije, romantične komedije in pravljičnosti. V preprosti zgodbi, polni nenavadnih doživljajev in preobratov, v vsebinskem in tematskem pogledu tako bogati, da jo je možno interpretirati na različne načine, je Shakespeare poudaril motiv oblastiželjnosti in zla, predvsem pa sprave; nasprotniki morajo spoznati svoje napake, jih obžalovati in se odločiti za novo, drugačno življenje.
