Mateja Koležnik: Slovenska gledališča med severnjaškim konceptom in južnjaškimi čustvi

Koležnikovo je, kot je povedala, Ostermeierjeva dramatizacija prepričala s tem, da zgodbo začne s konca romana, z Eminim umiranjem. To se ji je zdel zanimiv ključ pri postavljanju igre na oder, saj Eminega sveta in njenega življenja ni bilo treba graditi zaporedno ali pa konsekventno.

Ostermaier je v dramatizacijo največkrat vključil epizode, v katerih je na sceni Ema. Tako je v nasprotju z romanom, kjer ima enakovredno vlogo svet, v katerem živi, postala glavni lik.

"Gospa Bovary je umirala en dan in eno noč. Zastrupitev z arzenom je namreč strašna, umiranje je dolgotrajno in zelo boleče. Mi smo njeno umiranje raztegnili čez celo predstavo, to je tisto, kar se ji realno dogaja, medtem ko umira, pa se spominja, halucinira in podoživlja svoje življenje," je povedala režiserka in dodala: "S to odločitvijo je predstava postala veliko temnejša od romana."

Predstava je bila zato po novembrski premeri deležna deljenih kritik. Nekaterim kritikom se je tak koncept zdel ustrezen, spet drugim pa popolnoma zgrešen, je povedala Koležnikova, ki je k sodelovanju pri predstavi pritegnila še kostumografa Alana Hranitelja, skladatelja Mitjo Vrhovnik-Smrekarja in koreografa Matijo Ferlina.

Po pisanju Süddeutsche Zeitung sta Koležnik in Ostermeier z Gospo Bovary ustvarila obliko gledališke refleksije, ki o Gospe Bovary in zgodovinski rušilni moči romana pove bistveno več od divje kostumiranih epskih ekranizacij.

Koležnikova, ki je že režirala tako v gledališčih nemškega govornega prostora kot v gledališčih na območju nekdanje Jugoslavije, pravi, da je slovensko gledališče med tema dvema geografskima skrajnostma, Leipzigom in Beogradom, kjer je režirala, najboljše.

Slovenski igralci znajo odlično odigrati stil, žanr, koncept, fabulo, hkrati so izjemno prepričljivi pri izražanju čustev. Če bi za jug lahko rekli, da je prevelik poudarek na čustvih, je na severu prevelik poudarek na konceptu, je povedala režiserka.

Toda, kot je še povedala Koležnikova, se Nemci ne sprenevedajo, da gledališče lahko obstaja brez sofinanciranja države. Zato jim "na kraj pameti ne pade, da bi nižali programska sredstva za gledališče, kot to že sedem let počne slovenska politika, namesto da bi reorganizirala javni sektor v kulturi".

Če je v Nemčiji na eni strani dovolj sredstev za program in za plače ter na drugi strani denimo v nekaterih beograjskih gledališčih le še za plače, smo se Slovenci v zadnjih letih mnogo bolj približali Beogradu kot pa Nemčiji. To se zdi Koležnikovi, ki meni, da imamo tako močne in dobre ansamble, kot jih ni videla tudi po tistih nemških gledališčih, s katerimi je sodelovala, milo rečeno - trapasto.

Povezava: Obsežnejši prispevek na http://ms.sta.si