Ko je srbski pisatelj Danilo Kiš sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja napisal zbirko novel in jo naslovil po osrednji noveli Grobnica za Borisa Davidoviča, je v tedanji Jugoslaviji izbruhnila (za današnje čase) nepredstavljiva polemika. Vrsta uglednih pisateljev in kritikov (med njimi tudi npr. Miodrag Bulčatović) so ga neusmiljeno napadli, da gre za plagiat; da je v njegovi knjigi cela vrsta citatov (katerih avtorji niso navedeni, zatorej gre tako rekoč za intelektualno tatvino!), še več pa ponarejenih, predelanih zgodovinskih dejstev, da je – z eno besedo – Kiš zagrešil dejanje, ki ni vredno pisatelja. Seveda je šlo za politični obračun, saj Kiš v svoji knjigi razkriva peklenski mehanizem stalinizma, ki se mu tudi jugoslovanski komunistični sistem ni mogel popolnoma izogniti (Goli otok!). Tisti, ki so napadali Kiša, so hoteli s tem zaščiti predvsem sebe, da bi jih partija prepoznala kot svoje zaveznike in somišljenike. Beograjski režiser Ljubiša Ristić, ki je bil eden od voditeljev študentskih demonstracij v Beogradu junija 1968, urednik časopisa Vidici, sin generala JLA in šefa KOS-a (vojaške obveščevalne službe!), je bil v Beogradu nezaželena oseba, četudi je bila njegova diplomska predstava Bolha v ušesu tako rekoč uspešnica (ki jo še danes igrajo v enem od beograjskih gledališč!). Zato je bil prisiljen režirati vsepovsod drugod, tako tudi v Ljubljani. V gledališču Pekarna je leta 1974 režiral Tako, tako, predstavo na osnovi dram Mirka Kovaća, ki je med drugim gostovala tudi na festivalu v Nancyju. Spomladi 1976, ko je potekala polemika v zvezi z Danilom Kiša, je Ristić znova prišel v Ljubljano in predlagal, da bi v gledališču Pekarna uprizorili novelo z naslovom Grobnica za Borisa Davidoviča, biografijo ruskega revolucionarja Novskega, ki je končal v Stalinovih čistkah sredi tridesetih let 20. stoletja. Tema je bila več kot intrigantna, vzdušje okoli Kiševe novele do skrajnosti razgreto, Ljubljana pa primeren kraj, kjer bi lahko storili tisto, česar se v Beogradu ni dalo oziroma smelo! Začeli smo s pripravami za predstavo: novela je bila prevedena, začele so se vaje in postavljala se je (za Pekarno) sila zahtevna in komplicirana scenografija. A zgodaj poleti tega leta je Ristić prekinil vaje in »izginil«; odšel je v Split, kjer je v pogorelem gledališču uprizoril dramo Miroslava Krleže Michelangelo. S seboj je odpeljal, tudi dva igralca iz Pekarna in sicer Borisa Cavazzo in Majo Boh. S seboj pa je odnesel tudi dovolj zahtevno električno napravo za prižiganje in ugašanje reflektorjev, ki je bila izdelana prav za namen predstavo v Pekarni.
Ristić se ni nikdar več vrnil v Pekarno, da bi končal začeto predstavo, četudi je bil že dogovor da Pekarna s predstavo gostuje v znanem beograjskem gledališču Atelje 212 in to kar z 10 ponovitvami!
Že kmalu po začetku vaj je politika pritisnila na vodstvo Pekarne, naj ne izzivamo in naj ne uprizorimo Kiševe novele; v imenu politike je govoril tedanji šef ljubljanske kulture skupnosti Mitja Rotovnik, sedanji generalni direktor Cankarjevega doma, ki je vodstvu Pekarne tudi zagrozil, da nam bodo ukinili sredstva za naše delovanje. Vodstvo Pekarne, Lado kralj, Peter Božič in Ivo Svetina, se ni dalo zastrašiti in je vztrajalo pri tem, da naredimo (ne glede na posledice) predstavo. Vendar je Pekarno »pokopal« Ljubiša Ristić in ne politika. Za pripravo na predstavo smo namreč porabili vsa sredstva, s čimer se je tudi končala to gledališko podjetje.
Te dogodek iz leta 1976 uprizarja moja »skoraj dokumentarna igra«. Poskušal sem ne le obnoviti spomin na one davne čase, ki se jim reče svinčeni časi jugoslovanskega samoupravnega socializma, ampak predvsem soočiti peklenski stalinistični sistem, ki se je hranil s svojimi lastnimi voditelji-revolucionarji, in jugoslovansko različico samoupravnega socializma, ki naj bi imel »človeški obraz«, kot se je tedaj govorilo. V igri nastopajo konkretne osebe, protagonisti tistega časa in gledališča Pekarne, ki je v nekaj letih svojega delovanja pustilo neizbrisno sled v slovenskem gledališču druge polovice 20. stoletja.
Leta 1984 je Ljubiša Ristić v Slovenskem mladinskem gledališču uprizoril Misso in a minor – kultno predstavo, ki je živela skoraj celo desetletje, gostovala po vsej Jugoslaviji in v tujini, in je pomenila opazen prelom v tedanji gledališki praksi, predvsem pa začrtala pot, po kateri je Slovensko mladinsko gledališče šlo k svoji prepoznavnosti in uspešnosti. Ta predstava je bila uprizoritev Grobnice za Borisa Davidoviča, kot jo v Pekarni nekaj let pred tem Ristić ni uresničil.