Koristna časovna distanca od ogleda premiere Bergerjeve vizije Cankarjevih Hlapcev me je pripeljala do ponovnega premisleka geste sopostavitve Hlapcev in dotičnih štirih filozofov. Kot ugotavlja Blaž Lukan, s to gesto Berger Cankarjevo dramo spremeni v dramo misli, s citati bolj kot partikularne odnose znotraj drame podčrta univerzalno idejo hlapčevstva. Izbira dotičnih filozofskih komentarjev pa ni nepomembna, pa ne le zato, ker izbrani citati zaradi dobesednega nanašanja na problematiko hlapčevstva Cankarju precej pritičejo. Gre za močno avtorsko potezo režiserja, ki performativno zareže v tekstovno telo Hlapcev in jih poudarja na specifičen način. Cankarjeve Hlapce bi se namreč dalo tudi povsem drugače in drugje podčrtati.

Prvo vprašanje – zakaj torej Hegel? Fenomenologija duha ni enostavno besedilo. Znamenito kratko poglavje o gospostvu in hlapčevstvu nastopi na zelo pomembnem strukturnem mestu – po tem, ko je bralec že prehodil po Heglu nujno pot od čutne gotovosti preko zaznave do razuma in samozavedanja. Nasprotno pa se pri Bergerju ta nadvse kompleksen tekst, ki je okleščen na posamezne citate, pojavi in medias res. Besedilo udari v medtekstovje Hlapcev in njegova kompleksnost zato ne pride do izraza. Cankar hlapčevstva nikakor ne bere enopomensko, a nikakor ne ontološko, kar je Heglova naloga. Zato se ob spremljanju Bergerjeve postavitve običajnemu gledalcu, ki pač ni ekspert za nemško klasično filozofija, citat kaže zgolj kot zagonetna intelektualistična parola, ki ne pove ničesar novega. S tem Berger ne laska niti Heglu, ki bi se obrnil v grobu, če bi videl, kako je tekst iztrgan iz konteksta, niti Cankarju, ki svojemu Jermanu v usta položi naslednjo pohvalo Kalandru: »Povedal si kratko in razločno, kar drugi odevajo v pisano plahto učenih besed.« Hegel, če kaj ni, ni prav kratek in razločen. Režijski upor avtoriteti teksta seveda ni napačen, ni pa nujno produktiven, sploh če kot odprta opcija ni ponujen tudi gledalcu. Gesto emancipacije od duhovnih figur nadalje popolnoma izniči velikanski projiciran portret Hegla, ki še poudarja občutek didaktičnega prikazovanja avtoritete nekega misleca. Gledalec je pod velikim resnim obrazom misleca, če že ne po hlapčevsko, pa vsaj po sinovsko ponižan. 

Ker smo ravno pri didaktičnosti, se vprašajmo dalje – zakaj Althusser? Besedilo o šolskih aparatih države je za Hlapce, kjer je večina glavnih protagonistov učiteljev, logična izbira. Celo tako logična, da zgolj podvaja Cankarjevo misel, saj ta celih 60 let pred francoskim mislecem skozi prikaz izkušnje Jermana ugotavlja, da učitelj pravzaprav ni avtonomen v svojem poučevanju in vzgoji, temveč je vpet v precej večjo in pomembnejšo ideološko strukturo. Cankar to najbolje pove skozi Jermanov ironičen navedek »molitvice«: »Čast učiteljeva zahteva, da bodi danes črn, jutri bel, kakor ukazuje gospodar. Nadalje še zahteva, da imej glavo na voljnem konopcu, da se lahko s pridom klanja na vse štiri strani. /.../« Z vprašanjem, ali gre pri Bergerjevi uporabi Pascalovega citata »zunanjost se mora pridružiti notranjosti /.../« in La Boetiejevih navedkov iz Razprave o prostovoljnem suženjstvu za pravi komentar ali zgolj za pleonazem, se lahko poigrate sami.

Bolj pomembno se mi na tem mestu zdi poiskati alternativo, ki bi morda o hlapčevstvu spregovorila na bolj polemičen način, ki ne bi zgolj poveličeval Cankarja kot dramskega prvaka naroda in ga vzporejal z velikimi imeni zgodovine filozofije, ki je očitno zgodovina moških mislecev. Zato bi bilo zelo zanimivo npr. s pomočjo Virginie Woolf (praktično Cankarjeve sodobnice) poiskati v Hlapcih mesta, kjer so ženske tiste, ki prevzemajo strukturno mesto »suženj«. Teh mest ne bi dolgo iskali – že pri navedbi protagonistov namreč ugotovimo, da so moški navedeni s priimki, ženske pa zgolj z lastnimi imeni. Da ne omenjamo prizora, v katerem betežna in bolna starikava mati streže svojemu sinu in plečatemu kovaču Kalandru. Kosilo pač, kakor bi rekel kleni Kalander, mora biti na mizi.

Naslednja zanimiva stvar v povezavi s problematiko hlapčevstva je na primer Jermanova ujetost v ojdipske strukture, ki ga prav tako onemogočajo v njegovi svobodi. Pri tem vprašanju bi si prav lahko pomagali s Freudom. Tudi hlapčevstvo kot univerzalen problem vpetosti v oblastne strukture danes dosti manj zadeva vprašanje eksplicitnih pozicij moči, kakršne navaja Cankar v Hlapcih. Problem hlapčevstva je močno vpet v Foucaultovo problematiko biooblasti, ki se je marsikdaj sploh ne zavedamo in je vpeta v naš najbolj intimen vsakdan.

Cankarjevi Hlapci danes zato so aktualni. Vse bolj pa sem prepričana, da je za nas najbolj pomembno vprašanje, na katerem mestu jih podčrtamo.