Ko celo »narodne svetinje« zaskrbljeno ostrmijo nad narodom

Iskreno se opravičuje, ker trenutno zaradi (naj)višjih razlogov, ki ga zadržujejo v intertekstualnem purgatoriju slovenskih literatov, ne more osebno odgovoriti na Vaše iskreno pismo. Ker pa se zaveda nujnosti prebujenja in ukrepanja v kontekstu situacije, ki jo omenjate, je želel, da Vam sporočim spodnje misli.

Najprvo gospod Grum izraža presenečenje nad tem, da slovenski narod v času, ko se nacionalne institucije in simboli že krepko presegajo, še vedno boleha za sindromom »prešernovske strukture«, ki ga je po posvetu z nekoliko mlajšim kolegom Dušanom Pirjevcem diagnosticiral slovenski kulturni srenji. Hölderlin seveda ni Slovenec, pa tudi ne pesnik-glasnik kakega majhnega naroda, ki bi potreboval »politično nadomestništvo kulture« ali projekcijo mesta državnih simbolov na do smrti mučene in posmrtno glorificirane literate. Je pa njegov portret v drami Iva Svetine skladu s časom, ki je morda najbolj akutno bolehal za (kasneje patološkimi) nacionalizmi pa tudi za čaščenjem patoloških genialnih anomalij po možnosti v mukah preminulih »stebrov nacionalne kulture«.  Ali je izbira te danes že krepko anahrone perspektive zgolj posledica redukcionizma na (shematično interpretirano) literarnozgodovinsko obdobje kolega Hölderlina ali ima prste vmes tudi še prisotno ekscesno čaščenje preminulih literarnih genijev in njihovih ekscesivnih (in ekscesioniranih) biografij pri nas, je težko presoditi. Kot tudi, zakaj človek ne bi raje preprosto posegel po literarnozgodovinskem učbeniku, kot pa gledal dramski spoj vzvišenih verzov in zgodovinskih podatkov?

Gospod Grum nadalje ugotavlja, da je težo bolezni »prešernovske strukture« zaznati tudi v celotnem ustroju dogodka (s pomenljivim naslovom: Teden slovenske drame). Kakor ugotavlja, v okviru omenjene prireditve gledate vsaj dve uprizoritvi besedil dobrega starega Ivana, paradigmatične žrtve te strukture (kakor je po moji smrti ugotavljal kolega Pirjevec). Gospodu Grumu se zdi vprašanje Andreje Kopač – »Koliko Cankarja še zmoremo?« povsem na mestu. Saj ne da bi sam bolehal za najbolj slovensko boleznijo in starejšemu kolegu ne bi privoščil odrskega uspeha, nasprotno. A žal Gospod Grum v ekstenzivnih terapevtskih seansah z gospodom Cankarjem ugotavlja, da je slednji bolj šibkih živcev in ne premore več neprizadetega sledenja vsem prežvekovanjem njegovih besedil na slovenskih odrih, zlasti ne komentiranih, v katerih izgine komentirano besedilo samo. Kakorkoli, predvsem si oba gospoda neizmerno želita na slovenskih odrih videti besedila še živečih (menda zelo nadarjenih) slovenskih avtorjev (ki jih tudi sami omenjate v Vašem pismu). In oba milo naprošata slovensko kulturno srenjo, naj jih le ne prezira, zavrača, pozablja in šele posthumno, v procesu  arheološke mitizacije, »odkriva«. Naj se »odkriva«, dokler je še kaj odkrivati, in ne ko je že izrečena zadnja beseda. Njun poziv je iskren in brezoseben, čeprav je res, da bi bil tudi sam gospod Grum vesel nekoliko dopusta od svojih živčno razrvanih pisateljskih, pesniških in dramatiških pacientov, ki so veseli, da jim (vsaj posthumno) končno nekdo vendarle prisluhne. Gospod Grum se zaveda (kot skoraj vsi slovenski »kanonizirani« literati), da doživljati nenehna zavračanja ali ignoriranja za časa življenja nikakor ni lahko. Tudi njegov Dogodek v mestu Gogi je bil tedaj mlačno ali celo negativno sprejet s strani kritikov, ki so v njem pogrešali politične opredelitve in »narodove ideale«. Zdi pa se mu, da tole njegovo besedilo vse bolj postaja tovrstni »narodov ideal« v času, ko je eksplicitna angažirana drža do sveta (če ni zavita v retoriko te ali one stranke) vse manj pomembna in ko se za svetinjo lahko razglaša vse – pa četudi je narodnokritično. Opazil je, da je ravnokar imela premiero še ena postavitev njegove Goge, in se sprašuje, ali se tudi ta umešča v linijo latentne konstrukcije »narodne identitete« z literarnimi simboli ali je morda kdo vendarle opazil in podčrtal kritično ost njegovega besedila? Dozdeva se mu, da je o ustvarjalcih te uprizoritve prebral marsikaj zanimivega; celo gospod Cankar je menda pretežno mirno in celo z zanimanjem spremljal uprizoritev nekaterih svojih besedil tega režiserja. Gospod Grum bi bil nadvse vesel Vašega mnenja o predstavi, v kolikor ste jo videli. Gre morda tokrat vsaj za »času primeren« pristop, kakor sami pravite?

Nadvse zanimivo, a prav nič kaj zabavno bi se gospodu Grumu zdelo, če bi bila njegova Goga (ki menda skupaj z drugimi besedili orisuje devet krogov slovenskega pekla) nekoč uprizorjena v Kranju, kjer trenutno menda slavijo slovensko dramo in ki (zaradi dogodkov v zvezi s Prešernovim gledališčem, ki Francetu ne dajo spati) še najbolj spominja na slovenski pekel ali njegovo norišnico. Gospod Grum namreč tamkajšnji kulturni srenji priporoča, naj norišnico, pekel in groteskne drame raje gledajo na odru, kakor uprizarjajo v resničnem življenju – posledice so v območju teatralnega vendarle manj usodne.

Naposled gospod Grum izraža veselje nad tem, da vsaj še nekaj ljudi ni prestopilo praga norosti, ali raje, kot bi rekli vi, da udejanitev potencialov norosti v vsakem človeku ostaja na neki nizki stopnji: predvsem tistih, tako slovenskih norosti, kot so ksenofobija, privoščljivost, oboževanje minulih svetinj in odvračanje oči od sodobnosti. Zategadelj se že nadvse veseli Vašega naslednjega pisma, njemu ali drugemu/-gim naslovniku/-kom.

S spoštovanjem Vas pozdravlja
Slavko Grum

(in v njegovem imenu njegova začasna tiskovna predstavnica Katja Čičigoj, SiGledal).