Kaj je osnovni identitetni gradnik generacije mladih tik pred ali po polnoletnosti; kaj si le-ta želi (do)povedati svetu ter kakšna so aktualna prevpraševanja teh, na katerih »svet stoji«? Mlado mladinsko je program, v katerega je vključenih dvajset mladih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki skupaj z mentorico in režiserko Ano Duša svoje ugotovitve pa vedno nove dileme, ki vznikajo ob hipotetičnih zaključkih, gledališčijo v uprizoritvi Svoje usode krojači. Avtorski projekt poskuša čim slikoviteje uloviti zeitgeist današnje mladine, ki hrepeni po neobstoječi skupnosti ter se utaplja v lastnem individualizmu, s katerim težko premaguje vsakodnevne muke in izzive sveta, ki od nje zahteva vedno več.
Gledalca v uprizoritev v zgornji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča uvede nežno provokativno pisanje želja vseh dvajsetih mladih igralcev s kredo po vseh površinah, ki jih na odru lahko dosežejo in uporabijo. Ob posedanju gledalcev se tako kopiči več in več zapisanih hotenj, ki do konca predstave sicer simbolno izginjajo pod mizanscenskimi premiki, med samim dogajanjem pa žal ostajajo čudno neizkoriščena. Tudi sicer kmalu postane jasno, da uprizoritev ponuja kar nekaj obetavnih nastavkov, ki pa so prehitro utišani zavoljo poskusa celovitosti dramaturškega loka (dramaturginja Gaja Naja Rojec), ki naj bi spenjal sorazmerno eklektičen nabor vsebin in (avto)poetik, vnesenih v uprizoritveno telo.
Od uvodnih osebnoizpovednih monologov z izstopi v avditorij dogajanje prehaja v nizanje igranih prizorov, katerih osrednji okvir je dinamika v treh družinah, prizore pa razdeljujejo in povezujejo posamezne glasbene točke, pri katerih enakovredno sodelujejo vsi mladi igralci. Različni kodi in njihova ohlapna medsebojna povezanost ter mestoma natrgana rdeča nit so opazni, vendar pa se nemoteče ugnezdijo v čvrsto osmišljeno režijo, predvsem zaradi mladostne zagnanosti in igrivosti dvajsetih mladih ljudi, ki se najbolj razbohotita v najbolj kolektivnih prizorih. Igralski korpus uprizoritve sestavljajo še trije igralci Slovenskega mladinskega gledališča v vlogi »Podpornikov« (hkrati so tudi mentorji programa Mlado mladinsko: Damjana Černe, Primož Bezjak in Blaž Šef), ki v finalu (ki je sicer dramaturško najmočnejši del) skupaj s svojimi slušatelji enakovredno tvorijo silovito kritično misel o utišanosti mlajših zaradi avtoritarnega vmešavanja (kvazi pametnejših) starejših, med samo uprizoritvijo pa njihova vloga ni ne vsebinsko ne režijsko osmišljena – posledično je njihova prisotnost (razen morda psihološko bodrilne in podporne vloge mlajših kolegom) precej nepotrebna.
Avtorski projekt poskuša čim slikoviteje uloviti zeitgeist današnje mladine, ki hrepeni po neobstoječi skupnosti ter se utaplja v lastnem individualizmu, s katerim težko premaguje vsakodnevne muke in izzive sveta, ki od nje zahteva vedno več.
Mlade igralke in igralci, ki jih je pravzaprav nehvaležno soditi, saj gledalca (njim neenake starosti) hitro (morda prehitro) postavijo na pozicijo tistega, ki preprosto ne razume mladih, se sicer zdijo organsko povezani in med seboj fino uigrani; sodba posameznih igralskih dosežkov (in nekaterih presežkov) je zato nesmiselno dejanje, saj sama zasnova programa in uprizoritve teži k zvezanosti vseh akterjev v kompleksno celoto. Igralci se dobro znajdejo v različnih uprizoritvenih principih, za kar gre verjetno delna zahvala interesu in talentu mladih, delno pa močnemu kolektivu mentorjev, ki so sodelovali z mladinci. Svoje usode krojači tako ni le uprizoritveno in konceptualno izviren izdelek (krepi ga vizualna podoba v kombinaciji pastelne svežine kostumov Maje Mirković in preprosto funkcionalne scenografije Damirja Leventića), temveč v duhu koproducenta SMG tudi družbeno angažiran projekt, ki poskuša opolnomočiti mlade in jim dati glas, da lahko izrazijo tisto, kar jih teži, in mogoče zaključke o tem.
Ključno vprašanje pa je ravno to: kakšni so ti zaključki? Poleg klasičnih mladostniških tarnanj o nerazumevanju staršev in (starejše) okolice – za katero sicer težko predpostavimo, da ni imanentno vsaki eri mladostnikov – v publiko zareže predvsem ugotovitev, da je tisto, kar tej generaciji umanjka, ravno kolektivno, ki posamezno generacijo sploh (iz)gradi. V pehanju v individualizem, v ravnovesju med željami in dolžnostmi ter v poplavi vseh čustvenih stanj, ki jih v otopelosti vsakdana še zmoremo začutiti, ostaja mlad človek neskončno in grozljivo sam, razpet med pričakovanji drugih in sebe, znotraj tega pa še ranljivejši; pa hkrati spet še bolj utesnjen v lupini, v katero ga potiskamo (vsaj malo) starejši. Tako lahko sklepno glasbeno izvedbo pesmi ene izmed ikon neke druge generacije Sve se vraća, sve se plaća bolj kot očitek in melanholično-humoren element razumemo kot krik hlepenja po skupnem, ki so ga rodovi pred nastopajočimi postopno oklestili do ničle. Uprizoritev v končni repliki ostaja nema in tragično utesnjujoče ne poda odgovora na vprašanje, kaj je želja mladih, ki v današnjem svetu postajajo bolj dinamični, aktivni in progresivni, a hkrati osamljeni v védenju, da je život prepun i tuge i sreće. Pa vendar ravno v aktu uprizarjanja tega materiala vznika upanje, da v izražanju osebnih stisk, prevpraševanju pozicije mladih in nastavljanju ogledala družbi obstajata trdna skupnost ter pristna generacijska vezljivost skupnosti mladih, ki se zaveda pomanjkljivosti svojega okolja, saj je prisiljena vedeti mnogo več, kot s(m)o morale tiste pred njo.