Predstava tako kot ostale letošnje uprizoritve SNG Drama Ljubljana sledi rdeči niti preizpraševanja identitete ter prostora in časa, v katerem smo živeli in še vedno živimo. Kot je na pogovoru pred premiero povedal ravnatelj gledališča Igor Samobor, Vojnović v romanu skozi Vladana in ojdipovsko zgodbo raziskuje svojo lastno, pa tudi našo skupno identiteto.

Zgodba romana pripoveduje o še ne tridesetletnem Vladanu, ki na spletu naleti na podatek, da njegov oče Nedeljko, srbski oficir, ki naj bi leta 1992 padel v vojni, sploh ni mrtev, ampak na haaškem seznamu iskanih vojnih zločincev. Razkritje ga požene na pot po Balkanu, da bi našel pobeglega očeta in ob tem ugotovil, kako je razpadla njegova družina in zakaj je razpadel svet, v katerem je nekoč živela.

Kot poudarja režiser Ivica Buljan, to ni predstava o krivcih in žrtvah, ampak jih je zanimal junak, ki v zreli dobi skuša najti svoje korenine in obračunati s svojim očetom, srečanje z očetom pa je obenem soočenje s samim seboj. Predstava sproža vrsto vprašanj, vendar pa je gledališče tisti prostor, ki je namenjen odpiranju travmatičnih vprašanj.

Vladanova Jugoslavija je, kot je dejal Buljan, travmatična. Vladan, ki je rojen leta 1980, je obdobje otroštva preživel v Pulju, srečen v okolju, ki je bilo multietnično in multijezično. Nato pa se mu je v nekam trenutku zgodilo, kot se je zgodilo večini od nas, za otroka pa je travma še toliko večja, saj so se v njegovem življenju stvari drastično spremenile.

Pri predstavi ga, kot pravi, nista toliko zanimala kronologija dogajanja niti dogajanje samo, ampak kako pri občinstvu izzvati določena čustva ob tistih likih, katerih življenje se je, tako kot Vladanovo, popolnoma spremenilo. Tukaj je denimo tudi Mediha, igra jo Zvezdana Mlakar, ki je ostala brez moža in je prav tako razseljena oseba, ki je iz neke druge sredine prišla v Brčko.

Predstava se, kot poudarja Buljan, ukvarja predvsem s tem, kako so brutalni zunanji dogodki spremenili intimne smeri ljudi. Zato je tudi pomembno, da je na drugi strani lik Nadje, Vladanove punce, ki v predstavi služi kot kontapunkt zdravega, normalnega, običajnega življenja. Nadja v neko točki niti ne more razumeti vseh travm glavnega junaka.

Da se je Vojnović sam lotil dramatizacije svojega romana, je sicer, kot pravi Buljan, nekoliko neobičajno. V gledališčih raje vidijo, da to naredi nekdo drug, ki ima do dela večjo distanco. Ker pa je Vojnović tudi filmski režiser in scenarist, se jim je tokrat zdelo normalno, da se dramatizacije loti sam. Prvi dve različici, ki ju je napisal, sta bili zgolj adaptaciji romana, tretja pa se je od knjige popolnoma emancipirala in tako je nastalo popolnoma novo umetniško delo, ki funkcionira samo zase.

Sodelovanje z Vojnovićem je, kot je dejal, potekalo odlično. Poleg tega, da je Vojnović dober in inteligenten pisatelj, ima tudi izkušnje s filmom in dramaturgijo, kar jim je v nekaterih prizorih prišlo zelo prav.

"Imeti ob sebi avtorja, ki je komentiral in artikuliral vse naše dileme, je bil res užitek," je dejal Buljan. "Glede na to, da v gledališču večinoma delamo s klasičnimi teksti, katerih avtorji so nam nedosegljivi, sem si vedno želel, da bi lahko kdaj delal skupaj z piscem. Z Vojnovićevo dramatizacijo se mi je ta želja uresničila," je še povedal in dodal, da je doslej imel podobno izkušnjo pri postavljanju predstave Jaga baba je znesla jajce po romanu Dubravke Ugrešić na oder reškega Hrvaškega narodnega gledališča. Tokrat pa je, kot pravi, še bolj hvaležen, saj je bil Vojnović ves čas z njimi.

Jugoslavija, moja dežela, bo že drugi Vojnovićev roman, ki bo zaživel na odru. Leta 2009 so v gledališču Glej na oder postavili monodramo po njegovem romanu Čefurji, raus!. Tedaj je za dramatizacijo poskrbel režiser predstave Marko Bulc skupaj z igralcem Aleksandrom Rajakovićem, tokrat se je dramatizacije prvič lotil sam.

Kot je povedal, na začetku ni bil čisto prepričan, da je pravi človek za to. Nato pa sta z Buljanom našla formo, ki je drugačna od forme pripovednega toka romana in naenkrat se je pojavil izziv, zagledal je neko drugo zgodbo. Od pisanja romana je minilo ravno dovolj časa, da je vzpostavil distanco. "Šlo je relativno hitro in pri tem sem užival, saj se mi je zdelo, da nastaja nekaj novega. Nastala je samostojna gledališka zgodba," je dejal. Dodal je, da je na pisanje pristal z veseljem, pa tudi s strahospoštovanjem ob misli na odličen ansambel ljubljanske Drame.

Predstava je dvojezična. V njej se prepletata slovenščina in tisto, kar, kot pravi Vojnović, danes poznamo kot srbohrvaščino, kar pa je za igralce pomenilo poseben izziv.

Vlogo Vladana je prevzel Marko Mandić. Zanj se je Buljan, kot je povedal, odločil zato, ker sodelujeta že 15 let. "Zelo dobro se razumeva in če obstaja fama, da igralec lahko raste ob nekem režiserju, lahko zase rečem, da sem kot režiser rastel ob Mandiću," je dejal in dodal, da sta se do mnogih stvari dokopala skupaj, od njune prve skupne predstave Medeja material Heinerja Muellerja, v kateri je Mandić prevzel vlogo Jazona, do predstave Macbeth po Shakespearu Heinerja Muellerja, ki je bila krona njunega sodelovanja. "Če, kot pravi Bergman, režiser izbere svoj alter ego v osebi igralca, preko katerega lahko najbolje izrazi svoje ideje, je moj alter ego zagotovo Marko Mandić."

V igralski zasedbi, ki šteje kar 23 igralcev, so med drugim še Nina Ivanišin, Matjaž Tribušon, Nataša Barbara Gračner, Zvone Hribar, Zvezdana Mlakar, Saša Tabaković, Jernej Šugman, Bojan Emeršič in Aljaž Jovanovič. Dramaturginja predstave je Mojca Kranjc, scenograf Aleksandar Denić, kostumografinja Ana Savić Gecan.

Premiera krstne uprizoritve dramatizacije Vojnovićevega romana bo v soboto, 11. aprila, na velikem odru SNG Drama Ljubljana.